V soboto je »gora jurišev« ponovno oživela. Na Graško Goro so se vrnili borke in borci iz vseh slovenskih dežel in počastili spomin na žrtve vojnih dogodkov. Na to mesto se radi vračajo kot ponosni »stvarniki« Republike Slovenije.

Borke in borce je slavnostno nagovoril vodja poslanske skupine SD v DZ RS in predsednik Zveze borcev, Bojan Kontič:

»Danes je torej prav lepa in mirna, za mnoge še počitniška sobota. A bili so dnevi, tako zelo drugačni od današnjega.

Pisalo se je leto 1944. Bila je zima. Bila sta sneg in mraz. Do zob oborožen sovražnik. Z jasnim ciljem: uničiti herojsko Štirinajsto.
Prezebli, premočeni in izčrpani borci niso imeli izbire: ujetništvo, streljanje, obešanje ali pa krvavi boj in žrtve. Ter neznatna možnost, da preživijo. Nihče ni pomišljal: odločili so se za junaške juriše, prebili so sovražne obroče in nadaljevali svojo pot. Med temi borci je bil tudi naš rojak, heroj Karel Destovnik Kajuh. V eni od svojih pesmi je zapisal:
»Veš, mama, lepo je živeti. Toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.«

Nehote se mi ob tem zastavlja vprašanje: »Bi Kajuh danes še mislil enako?« In me popade jeza, ker si lahko mislim, da bi bil najverjetneje žalosten in razočaran. Karel Destovnik Kajuh se je skupaj s soborkami in soborci boril za svobodo, za slovensko besedo, ki jo je tako ljubil, za pravičnejši svet.

Danes imamo svobodo, imamo svojo državo, svoj jezik. Za vse to se moramo zahvaliti vsem tistim, ki so se v za naš narod odločilnih trenutkih zgodovine znali odločati pravilno. Borke in borci, izgnanci, interniranci, na smrt obsojeni in usmrčeni talci. Ljubili so svojo domovino brez preračunljivosti, česar tistim rojakom, ki so se odločili za sodelovanje z okupatorjem, vsekakor ni moč pripisati.

Tudi leta 1991 brez trdne volje, izjemnega poguma, odločnosti in srčnosti, bi se marsikaj lahko odvrtelo popolnoma drugače. A spet smo se znali upreti proti centralistični politiki in vojaški sili, s katero so nas hoteli pokoriti. Boriti se za pravo stvar. Združeni in enotni.

Toda – so danes naši ljudje zadovoljni, je narod srečen? So izpolnjeni pogoji, da bi lahko vsak posameznik skladno s svojimi sposobnostmi in pripravljenostjo za delo poskrbel zase?
Ali pa so morda, kljub svobodi in miru, ki smo ju dosegli, med nami še vedno ljudje, ki jih pestijo skrbi in strah? Mnogi se danes žal bojijo starosti, saj ne vedo, kako bodo preživeli, kdo bo skrbel zanje, jim pomagal, bil v oporo.
In so številni, ki jim ne da spati skrb za prihodnost njihovih otrok. Kako jim bodo omogočili šolanje, kako bodo sploh preživeli vse tiste dni od ene plače do druge?
Med nami so tudi ljudje, bolni, nekje v dolgi vrsti čakajočih na zdravstveno storitev, za katero so še včeraj upravičeno, a žal zmotno verjeli, da jim pripada, da bodo lahko prišli do nje. Čeprav ne poznajo tako imenovanih pomembnih ljudi, čeprav je v njihovi denarnici samo s poštenim delom zaslužena skromna plača ali pokojnina.

Cenjeni udeleženci današnjega srečanja, z globokim in izjemnim spoštovanjem ter s hvaležnostjo za vse, kar ste vsak po svojih najboljših močeh in na svoj način storili za vse nas, moram danes žal ugotoviti: dokler bo le na eno izmed pravkar zastavljenih vprašanj odgovor da, svojega dela še nismo opravili. Naših prizadevanj ne sme biti konec!

Tudi zato danes ni čas, da bi se ponovno delili na partizane in domobrance. Je pa prav, da stopimo v bran vrednotam, kadar je to potrebno. In je prav, da ne dovolimo prikrojevanja dejstev, potvarjanja resnice.

Lahko razumem, da nekateri želijo sodelavce okupatorjev oprati krivde, ne razumem pa, da kdo želi iz tistih, ki so premagali fašistične in nacistične sile, narediti poražence druge svetovne vojne. Tudi s trditvami o nesmiselnosti odpora, o povzročanju nepotrebnih žrtev med civilisti, z utemeljevanjem sodelovanja z okupatorjem kot svobodoljubnega dejanja. Kolaboracija ni bila le boj proti revoluciji, proti komunizmu, kakor narodnoosvobodilni boj nikakor ni bil zgolj revolucija. Redosled dogodkov je namreč jasen in nedvoumen: okupacija, kolaboracija, odpor, revolucija.

Razlaga, ki narodnoosvobodilni boj pojmuje kot komunistično pretvezo za krvavo revolucijo, se je oblikovala med delom slovenske diaspore v Argentini, Severni Ameriki in Avstraliji. Resne presoje seveda ne zdrži.

Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda je bil del protifašistične zavezniške vojske, katere cilj je bil jasen. In nikoli povezan z revolucijo.
Predvsem pa je bil narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda častno, domoljubno, svobodoljubno dejanje. Polno trpljenja, poguma in žrtvovanja.

V zanosen boj proti veliko bolje oboroženem sovražniku gredo lahko le tisti, ki imajo sanje. Imeli so jih številni, dosanjali jih niso vsi.

Ponosen sem na vse vas, ki ste danes tukaj, saj s tem kažete, da niste eni tistih, ki bi pozabili, katere so tiste prave vrednote. Zanje se moramo zavzemati vedno znova in znova. Tako tudi danes, tukaj in zdaj.

Graška gora je poseben kraj. V sebi nosi veliko simbolike in čustev, je kraj, ki združuje in bodri. Za svojo so jo vzeli tudi borci za pravice delavcev, ki se tukaj prav tako že dolga leta zbirajo ob prvem maju. Vedno znova opozarjajo na težave, prizadevajo si za socialni dialog. A pri sedanji vladi so naleteli le na gluha ušesa. In na ciničen posmeh. Kakor takrat, ko so se odločno postavili po robu uvedbi enotne davčne stopnje, pa jim je predsednik vlade Janez Janša predlagal, naj raje počakajo na lepše vreme.

Po vseh spremembah, ki smo jih doživeli v zadnjih letih, je delavcem ostalo le delo. Mnogim pa še to ne. Delo je za lastnike kapitala strošek. Kapitalisti (pa naj jih imenujemo tajkuni ali pa ne), se stroškov bojijo. Želijo dobiček. Manj denarja za plače enostavno pomeni več denarja za njih.

Kot poslanec Socialnih demokratov sem v parlamentu predlagal zakon o delitvi dobička. Če bi ga sprejeli, bi delitev ustvarjenega dobička postala obveza. Žal se to ni zgodilo – sprejeta je bila odločitev, da se dobiček lahko deli, ni pa nujno. In verjetno vsi vemo – podjetnikov, ki bi se zavedali, kako pomembna sta zadovoljstvo zaposlenih in njihova pripadnost podjetju, ni ravno veliko.

Sedanja vlada, ki je dobila mandat tudi zaradi opozarjanja na afere, ki so se dogajale v preteklosti, je zgodbo nadaljevala. V posameznih primerih niso uspeli doseči soglasja s predstavniki kapitala in zato se je razvnel pravi spopad. Dobili smo torej tako imenovane tajkune. Pa kaj.
Je kdo že odgovarjal za storjene napake? Je katera od afer dočakala sodni epilog?

Zato pravim: dovolj je bogatenja enih in siromašenja drugih. Država mora zaščititi vse svoje ljudi. Posebno še šibkejše!

Kmalu bomo spet imeli priložnost. Povedati, kaj mislimo. Odločati se zase. Postaviti se za pravico, boriti se za prave vrednote. Ne zapravimo je.«


Glej tudi - FOTOGALERIJA