Poslanske pobude, vprašanja in odgovori Poslanec DZ RS Jan Škoberne

POBUDA glede Sklepa Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije o določitvi premakljivega delovnega časa med 28. 6. 2016 in 31. 8. 2016 oz. t.i

Datum: 5. 7. 2016

Spoštovani,

pred dnevi je bilo moč v medijih zaslediti, da je Generalni sekretariat Vlade Republike Slovenije, s podpisom generalnega sekretarja mag. Darka Kraševca, sprejel Sklep, ki omogoča premakljiv delovni čas za javne uslužbence Generalnega sekretariata Vlade RS.

Kot je razvidno iz dopisa k Sklepu, ta temeljni na Zakonu o javnih uslužbencih, Zakonu o delovnih razmerjih ter Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. Sklep pravi, da se v času med 28. 6. in 31. 8. 2016 za uslužbence Generalnega sekretariata Vlade RS uvede premakljivi delovni čas: »med 6.30 in 8.00 uro in konca delovnega časa med 14.30 in 16.00, v petek pa med 13.00 in 15.00 uro (poletni delovni čas).«

Iz obrazložitve Sklepa je namreč razvidno, da so prostori Generalnega sekretariata Vlade RS v dveh objektih, ki zaradi starosti nista energetsko varčna: »Tako se v poletnih mesecih notranjost objekta segreva in temperature v neklimatiziranih prostorih (hodniki, stopnišča, dvigalo,…) presežejo zgornjo dopustno temperaturo +28°C, ki je določena v 25. členu pravilnika. Nekatere pisarne so klimatizirane, vendar so klime glede na energetsko učinkovitost stavbe poddimenzionirane in veliko pisarn z več kot 5 m visokimi stropi ne zmorejo ohladiti, pri tem pa nastaja prepih, kar je v nasprotju s 16. členom pravilnika, ki določa, da mora delodajalec zagotoviti, da prezračevalne ali klimatske naprave med delovanjem na delovnih mestih ne povzročajo škodljivega prepiha.«

Nadaljnja obrazložitev taistega sklepa pa kot izjeme, izvzete iz premakljivega delovnega časa, zaradi specifične narave dela, navaja delovno mesto čistilke v Oddelku za tehnične zadeve in vzdrževanje ter delovni mesti voznika funkcionarja in koordinatorja VI v Oddelku za avtomobilske prevoze. Ob tem ne moremo mimo vprašanja, katere so specifike, zaradi katerih so našteta delovna mesta izvzeta iz Sklepa. Tako se tudi v tem primeru ne moremo izogniti občutku, da imamo v naši državi prvo in drugokategorne delavce, tudi pri vprašanju primerne temperature delovnega okolja. 

Ta pobuda bi tako lahko bila spodbuda, tudi za ostale službe javnega sektorja in navsezadnje za vse delodajalce v še večji skrbi za zaposlene, da bodo ti deleži primernih delovnih pogojev, ki jih navsezadnje določa črka zakona. Zaradi izjem pa Sklep dobiva močan okus diskriminacije, ob vsem, kar pa imamo zadnja leta slišati o delovnih razmerah, ki pritečejo vročini in ostalim okoliščinam, pa se ta bolj kot spodbuda zdi kot neslana šala. Še bolj kot Sklep sam se zdi neokusna obrazložitev, iz katere je moč razumeti, da se zaradi neustrezne oz. prekomerne temperature na hodnikih, stopniščih in dvigalih ter prepiha v pisarnah uvaja poletni delovni čas. Po drugi strani pa vsako leto poslušamo zgodbe, ki se ob pregretih dvigalih, stopniščih ter hodnikih zde veliko bolj zaskrbljujoče. Naj omenim vsakoletno poročanje o vročih bolnišničnih sobah, kjer temperature presegajo 30°C, pa o dotrajanih in neizoliranih prostorih policijskih postaj ter drugih objektov, kjer zaposleni v javnem in zasebnem sektorju delajo v razmerah, kjer bi morala država, ne samo po zakonu, temveč v občutku morale in etike, že zdavnaj ukrepati. Da ne govorimo o nedavnem poročanju medijev o razmerah v podjetju, kjer so delavke in delavci zaradi vročine in preobilice dela v proizvodnji omedlevali.

Tako se zdi, da se lahko delu javne uprave - odvisno od dobre volje vodje - na podlagi sklepa v času poletne vročine s premakljivim delovnim časom omogoči boljše pogoje za delo, ostali pa….Ob tem se sprašujem kako se Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih uresničuje drugje, kjer so delovne razmere zaradi vročine in ostalih dejavnikov še toliko slabše. Še posebej tam, kjer delodajalci nimajo toliko posluha ali sredstev, da bi zaposlenim omogočili boljše delovne pogoje. Prav tako se poraja vprašanje o uresničevanju zakonskih določil o varnosti in primernosti delovnega okolja, ko imamo vsako poletje znova moč slišati o prevročih delovnih prostorih,  tako v javnem kot zaseben sektorju, in zakaj v teh primerih pristojne inšpekcijske službe ne ukrepajo.

Zato na vas, spoštovani predsednik Vlade RS dr. Miro Cerar naslavljam poslansko pobudo, da:

•    se zagotovi primerno število pristojnih inšpekcijskih služb, ki bodo preverjale spoštovanje zakonsko določenih normativov za delovno okolje (v javnem in zasebnem sektorju) ter v primeru ugotovljenih kršitev ustrezno odreagirale.

•    se pripravi sklep Vlade RS, ki bo vsem, ne samo izbranim javnim službam, omogočil čim boljše pogoje dela v poletnem času in v drugih okoliščinah, kjer se delovni pogoji poslabšajo,

•    Vlada RS pripravi načrt prednostnih ukrepov za izboljšanje delovnih razmer tam, kjer so različni obremenjujoči dejavniki (vročina, mraz…), ki vplivajo na delovno okolje in delovni proces tistih, ki zaradi specifičnosti dela (večizmensko delo, fizično delo…) te dejavnike občutijo še v večji meri kot ostali. 

Odgovor na poslansko pobudo Jana Škoberneta v zvezi s sklepom Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije o določitvi premakljivega delovnega časa med 28. 6. 2016 in 31. 8. 2016 oz. t.i. poletnega delovnega časa

Datum:    28. 7. 2016

Poslanec Jan Škoberne je na Vlado Republike naslovil pisno poslansko pobudo glede Sklepa Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije o določitvi premakljivega delovnega časa med 28. 6. 2016 in 31. 8. 2016 oz. t. i. poletnega delovnega časa, na katero Vlada Republike Slovenije podaja naslednji odgovor.

Delodajalec mora v okviru zagotavljanja varnega in zdravega dela skrbeti za varno delovno okolje ter v ta namen sprejeti potrebne ukrepe tudi za zagotavljanje toplotnega udobja delavcev na delovnem mestu. Zahteve za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev, ki jih mora delodajalec upoštevati pri načrtovanju, oblikovanju, opremljanju in vzdrževanju delovnih mest določa  Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Uradni list RS, št. 89/1999, 39/2005 in 43/11 – ZVZD-1)( v nadaljevanju:pravilnik), izdan na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/2011; ZVZD-1) v skladu z Direktivo Sveta 89/654 EGS. 

Skladno z določbo 25. člena pravilnika mora delodajalec zagotoviti, da temperatura zraka v delovnih prostorih med delovnim časom ustreza fiziološkim potrebam delavcev glede na naravo dela in fizične obremenitve delavcev pri delu, razen v hladilnicah, kjer upošteva kriterije za delo v mrazu, pri čemer mora upoštevati določila slovenskih standardov za toplotno udobje. Temperatura zraka v delovnih prostorih ne sme presegati +28 °C, z izjemo t.i. vročih delovnih prostorov, kjer temperatura zraka lahko preseže +28 °C, vendar mora delodajalec v tem primeru poskrbeti, da temperatura zraka v pomožnih prostorih, hodnikih in stopniščih, ki so v povezavi z vročimi delovnimi prostori, ni višja od +20 °C.

Tudi, kadar gre le za občasno in/ali začasno preseganje dovoljenih temperatur, mora delodajalec na podlagi ocene tveganja, sprejeti potrebne ukrepe za zagotavljanje ustreznega toplotnega obdobja. Delodajalec lahko izvede začasne, organizacijske ukrepe, ki veljajo v času prekoračene temperature, na primer prerazporeditev delovnega časa, krajši delovni čas, pogostejši odmori, neformalni kodeks oblačenja, ponudba osvežilnih brezalkoholnih napitkov, ipd. Delodajalec se lahko odloči tudi za ukrepe tehnične narave, z ureditvijo boljše izolacije prostorov, zaščite pred direktno sončno svetlobo, vpeljavo klimatskih naprav, ipd.

Posebni ukrepi veljajo za delo na prostem, kjer s tehničnimi ukrepi ni mogoče bistveno zmanjšati tveganj pred povišanimi temperaturami, upoštevati pa je treba tudi nevarnosti zaradi vpliva neposredne sončne svetlobe.

Izbira ukrepov je v pristojnosti delodajalca, delavci morajo biti o tveganjih in ukrepih seznanjeni ter  usposobljeni za varno delo v povečanih temperaturah in po potrebi deležni ustreznega zdravstvenega nadzora, kar posebej velja za rizične skupine delavcev (nosečnice, kronični bolniki).
Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – ZZavar-E in 40/12 – ZUJF) ne vsebuje določb glede delovnega časa.
Delovni čas v organih državne uprave je tako urejen z Uredbo o delovnem času v organih državne uprave (Uradni list RS, št. 115/07, 122/07 – popr. in 28/16). Navedena uredba ureja delovni čas javnih uslužbencev v organih državne uprave, razen če gre za določene organe, kjer je zaradi posebnosti in narave dela ter tudi zaradi narave delovnega časa (na primer delo v manj ugodnem delovnem času, neenakomerna razporeditev delovnega časa, deljen delovni čas) treba delovni čas urejati drugače z zakonom ali kolektivno pogodbe, kot na primer v Policiji ali v Slovenski vojski.
Glede vprašanj, ki jih navedena uredba ne ureja, pa se tudi v organih državne uprave uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1 (Uradni list RS, št. 21/13 in 78/13-popr.), ki urejajo delovni čas.

Uredba določa, da polni delovni čas (to je 40 ur tedensko) razporeja predstojnik ali po njegovem pooblastilu druga oseba. Pri razporejanju polnega delovnega časa je treba upoštevati potrebe delovnega procesa in varovati pravice do odmorov in počitkov javnih uslužbencev. Skladno z uredbo predstojnik razporedi polni delovni čas z določitvijo premakljivega začetka in konca delovnega časa za javnega uslužbenca ali z določitvijo ure začetka in konca delovnega časa za javnega uslužbenca, ki opravlja delo, katerega narava ne omogoča izbire časa prihoda in odhoda. Če predstojnik ali druga oseba po njegovem pooblastilu posebej ne razporedi polnega delovnega časa, se šteje, da je polni delovni čas razporejen z določitvijo začetka delovnega časa med 7.30 in 9. uro in konca delovnega časa med 15.30 in 17.30 uro oziroma v petek med 14.30 in 16.30 uro. Upoštevati pa je treba, da uredba ureja delovni čas v organih državne uprave tako na državni kot na regionalni in lokalni ravni, zaradi česar je na primer delovni čas v upravnih enotah razporejen drugače, saj je povezan z uradnimi urami za stranke. Ne glede na navedeno pa lahko javni uslužbenci, ki imajo določen premakljiv delovni čas, samostojno odločajo o prihodu na delo in odhodu z dela v časovnem razponu, ki je določen kot premakljiv delovni čas (zjutraj med 7.30 in 9.00 uro in popoldan med 15.30 in 17.30 oziroma v petek med 14.30 in 16.30).

Zaradi potreb delovnega procesa ali za zagotovitev boljše organizacije dela ali zaradi organiziranja uradnih ur za stranke ali zaradi dela v izjemnih okoliščinah je polni delovni čas lahko razporejen kot delo v izmeni, delo v deljenem delovnem času, kot nočno delo ali drugače. V organu ali v njegovi notranji organizacijski enoti se lahko zaradi dela, ki mora biti opravljeno brez prekinitve oziroma določenega dne ali v določenem roku zaradi varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ali v izjemnih okoliščinah, uvede dežurstvo ali drugačna oblika pripravljenosti za delo.

Uredba določa tudi, da je v posameznem organu določen premakljiv začetek in konec delovnega časa za javne uslužbence, ki opravljajo delo, katerega narava omogoča izbiro časa prihoda in odhoda z dela. Premakljiv začetek in konec delovnega časa mora biti seveda organiziran tako, da omogoča nemoteno poslovanje organa. Prav tako pa uredba v 12. členu omogoča, da predstojnik organa lahko določi premakljiv začetek in konec delovnega časa drugače, kot je to določeno v tej uredbi, in sicer s soglasjem ministra, pristojnega za javno upravo, če je to potrebno zaradi organiziranja uradnih ur za stranke ali zaradi narave dela (informacijska podpora, komunikacije in podobno), ki mora biti opravljeno izven časovnih okvirov, določenih v 10. in 11. členu uredbe. Pri tem mora biti po posameznih poslovnih dnevih zagotovljen enak obseg delovnega časa oziroma obvezne prisotnosti javnih uslužbencev, kot to velja za ostale javne uslužbence skladno z uredbo.

Upoštevaje določbe uredbe ter dosedanjo prakso ugotavljamo, da veljavna ureditev ob upoštevanju potreb delovnega procesa zagotavlja možnost drugačne razporeditve delovnega časa, kot to izhaja iz uredbe. Minister, pristojen za upravo, vsako leto izda soglasje za drugačno razporeditev delovnega časa organom, ki podajo vlogo, pri čemer pa je razlog drugačne razporeditve v poletnem času praviloma dejstvo, da javni uslužbenci opravljajo delo v prostorih, kjer pogoji za delo zaradi visokih temperatur niso ustrezni.

Ne glede na navedeno pa je treba upoštevati, da mora uprava izvrševati vse z zakonom in drugimi akti določene naloge, ki so vezane tako na stranke, kot tudi na medsebojno sodelovanje organov državne uprave, na sodelovanje z drugimi državnimi organi, lokalnimi skupnostmi, pravnimi osebami javnega sektorja in nenazadnje tudi z gospodarskimi subjekti in državljani ter drugimi uporabniki storitev.

Glede na raznovrstnost nalog upravnih organov je tako predstojnik tisti, ki mora zagotavljati nemoten delovni proces in organizirati delo na način, da je zagotovljeno izvajanje vseh nalog, pri tem pa mu uredba omogoča drugačno določanje začetka in konca delovnega časa, ter prerazporejanje delovnega časa tudi upoštevaje delovne razmere in klimatske pogoje.

POBUDA v zvezi s prehodom na bolonjski študij

Datum: 6. 10. 2016

V skladu z 240. in 248. členom Poslovnika Državnega zbora vam posredujem pisno poslansko pobudo v zvezi s prehodom na bolonjski študij za študente predbolonjskih programov, ki do konca septembra 2016 niso uspeli zaključiti študija, ki jo naslavljam na ministrico za izobraževanje, znanost in šport dr. Majo Makovec Brenčič. 

Spoštovani,

veljavna zakonodaja določa, da so morali študentje predbolonjskih programov do konca septembra 2016 zaključiti študij, če so želeli zaključiti izobraževanje po predbolonjskih programih, po katerih so se vpisali.

Zaradi tega smo v preteklih mesecih videli velik pritisk na visokošolske zavode, kjer je veliko število ljudi želelo zaključiti svoje izobraževanje.

Nekateri študentje iz različnih razlogov (neopravljeni izpiti, neopravljeni zagovori diplom) do konca septembra niso uspeli zaključiti starih, predbolonjskih študijskih programov, čeprav so to načrtovali. Ker so načrtovali, da bodo svoj študij zaključili, predhodno niso oddali prošnje za prehod s starega na bolonjski študijski program, da bi se jim priznale že opravljene obveznosti in da bi izvedeli, na kakšen način lahko svoj študij zaključijo po bolonjskem sistemu. Če bi študentje želeli svoj študij nadaljevati v bolonjskem sistemu že v študijskem letu 2016/2017, bi se morali predhodno do sredine septembra na prijaviti na razpis za vpis po merilih za prehode in se vpisati v novi študijski program. Ker je marsikdo predvideval, da bo svoj študij zaključil po tem roku, se ni prijavil na razpis za vpis, na nekaterih študijskih programih pa mest za vpis po merilih za prehode sploh ni bilo. Zdaj je takim študentom onemogočen vpis v tem študijskem letu, četudi jim je za dokončanje ostala lahko tudi le ena obveznost, kar pomeni, da bi tudi po pretvorbi in priznavanju opravljenih obveznosti svoj študij lahko zaključili v čim krajšem času. Prav tako je za takšne študente po merilih za prehode predviden vpis na prvostopenjske študijske programe, čeprav je stopnja izobrazbe, ki jo študentje pridobijo po končanih starih predbolonjskih programih, izenačena s stopnjo, ki jo študentje pridobijo po končanjih drugostopenjskih, tj. magistrskih, bolonjskih programih. O več različnih zgodbah študentov je pred časom tudi pisal časnik Delo.

Upoštevajoč navedeno problematiko naslavljam naslednjo poslansko pobudo:

1)    Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport naj zagotovi, da se razpiše dodaten rok za vpis po merilih za prehode, tako da se študentom, ki jim do konca septembra 2016 ni uspelo dokončati starega študija, omogoči čimprejšnje dokončanje študija po bolonjskem programu.

2)    Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport naj skupaj z visokošolskimi zavodi zagotovi, da se bodo študentje, ki želijo študij dokončati po bolonjskem programu, lahko vpisali v primerljiv letnik študija glede na opravljene in priznane obveznosti ter ne glede na stopnjo študija.

Da se mora študent, ki je na primer dokončal enega od dveh dvopredmetnih programov na Filozofski fakulteti in mu na drugem manjka samo en izpit ali zagovor diplome, najprej za eno leto vpisati na prvo bolonjsko stopnjo, nato pa naj bi še dve leti študiral na drugi bolonjski stopnji, namreč nima smisla. Zato naj se zagotovi, da lahko svoj študij (seveda ob izpolnitvi vseh zahtev po merilih za prehode) zaključi v najkrajšem možnem času. V kolikor je potrebno tudi predlagam, da MIZŠ pripravi ustrezno dopolnitev Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (ZViS-K), ki je trenutno v parlamentarni proceduri, da se uredi ta problematika.

Odgovor ministrice za izobraževanje, znanost in šport na poslansko pobudo Jana Škoberneta

Datum:  2.11.2016

Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije, Jan Škoberne, je na ministrico za izobraževanje, znanost in šport, dr. Majo Makovec Brenčič, naslovil pobudo v zvezi s prehodom na bolonjski študij.

Ministrstvo odgovarja:
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 63/04; v nadaljevanju: ZViS-D) iz leta 2004, ki je uvedel novo, tako imenovano »bolonjsko« strukturo za pridobitev visokošolske izobrazbe s tremi stopnjami, je v drugem odstavku prehodne določbe 48. člena določil rok, do katerega študenti prejšnjih študijskih programov, uvedenih z Zakonom o visokem šolstvu leta 1994, lahko končajo izobraževanje in sicer najdlje do izteka študijskega leta 2015/16 – to je do 30. 9. 2016. Po tem datumu dokončanje teh študijskih programov ni več mogoče pri čemer  ZViS-D ne predvideva nobenih izjem.

Posamezniki, ki niso zaključili študija do 30.9.2016, bodo morali v razpisih za vpis v prihodnjih študijskih letih preveriti, kako preiti v nov t.i. bolonjski študijski program. Koliko in katere od opravljenih obveznost iz prejšnjega študijskega programa bodo posamezniku v tem primeru priznane, je v pristojnosti visokošolskih zavodov in njihovih pravil o priznavanju predhodno pridobljenega znanja.

Po podatkih v eVŠ evidenci študentov in diplomantov je na dan 30.9.2016 bilo sporočenih 14.152 diplomantov starih »predbolonjskih« študijskih programov, kar predstavlja več kot 4 in pol krat več diplomantov starih študijskih programov, kot na primer v letu 2015. Iz teh podatkov lahko sklepamo, da so visokošolski zavodi odgovorno pristopili k pripravam in izvedbi zakonsko predpisanega roka za zaključek študija na (predbolonjskih) študijskih programih, akreditiranih po 1.1.1994 in pred 11.6.2004. Študenti so bili na različne načine jasno in nedvoumno obveščeni o vseh postopkih, povezanih s pridobitvijo izobrazbe do predpisanega roka, to je do 30.9.2016.

Glede očitka, da študentje, ki študija do roka 30.9.2016 niso zaključili, so pa zamudili rok za oddajo prijave za vpis po merilih za prehode, ker so upali, da bodo svoj predbolonjski študij vseeno zaključili, pojasnjujemo, da je Razpis za vpis v dodiplomske in enovite magistrske študijske programe za študijsko leto 2016/17 bil objavljen že 1. februarja 2016 in od takrat dalje je znano, da je prijavni rok za vpis po merilih za prehode potekal od 1. do 16. septembra 2016 in posamezniki so imeli več kot dovolj časa, da se z njim seznanijo. Tako kot morajo posamezniki na primer oddati prijavo za vpis na drugo stopnjo študija, tudi če še niso diplomirali na prvi stopnji, a nameravajo to storiti do roka, ki jim ga določi visokošolski zavod, bi morali tudi ti posamezniki do roka, torej do 16.9.2016, oddati prijavo za vpis na spletnem portalu eVŠ. V primeru, da bi jim uspelo uspešno zaključiti študij, bi o tem obvestili visokošolski zavod, ki bi ustavil postopke.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ne razmišlja o dodatnem roku za vpis po merilih za prehode, preučujemo pa možnost uvedbe sistemske novosti, da bi v okviru že predlaganih sprememb in dopolnitev Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju: ZViS) uvedli možnost študija posameznikom, ki so že izkoristili pravice iz druge alineje 66. člena ZViS – torej ponavljali letnik ali spremenili študijski program ali smeri zaradi neizpolnitve obveznosti v prejšnji smeri ali študijskem programu, kar pomeni, da te pravice ne morejo več koristiti. Po trenutno veljavnem ZViS se posameznik, ki je že koristil možnost ponavljanja poljubnega letnika študija ali spremembo študijskega programa ali smeri zaradi neizpolnitve obveznosti v prejšnji smeri ali študijskem programu (66. člen), na redni študij ne more več vpisati. Število vpisnih mest ter postopke in roke za vpis teh posameznikov bi določili s Pravilnikom o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu

POBUDA v zvezi z nevtralnostjo interneta

Odgovor na poslansko pobudo Jana Škoberneta v zvezi z nevtralnostjo interneta

Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije gospod Jan Škoberne je na Vlado Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) naslovil pisno poslansko pobudo, da se v zvezi z uveljavljanjem Uredbe o enotnem komunikacijskem trgu odločno postavi v prid zagotavljanja internetne nevtralnosti, ki jo je Slovenija leta 2012 z Zakonom o elektronskih komunikacijah (v nadaljnjem besedilu: ZEKom-1) uvedla na nacionalni ravni, ter z morebitnimi potrebnimi zakonskimi spremembami to nevtralnost v nacionalni zakonodaji še dodatno okrepi. Prav tako naj vlada v okviru participacije na ravni Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) ter preko svojih predstavnikov v institucijah EU javno in jasno pozove vse njene organe k uresničevanju načela internetne nevtralnosti brez obvodov, ki lahko to načelo ne le razvrednotijo, temveč potisnejo v polje manipulacij ter izigravanj.

Na zastavljeno pobudo pojasnjujemo, da je bila vlada preko svojih predstavnikov v institucijah EU od samega začetka zadržana do zakonodajnega projekta EU, ki ga je Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu: Komisija) pripravila kot predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za evropski enotni trg elektronskih komunikacij in doseganje povezane celine ter spremembi direktiv 2002/20/ES, 2002/21/ES in 2002/22/ES ter uredb (ES) št. 1211/2009 in (EU) št. 531/2012 (t. i. predlog uredbe o enotnem komunikacijskem trgu; v nadaljnjem besedilu: predlog uredbe). Ustrezna stališča, vprašanja in pomisleki so bili izraženi tako na ravni delovnih skupin Sveta EU (v nadaljnjem besedilu: Svet) kot tudi javno na zasedanjih Sveta za promet, telekomunikacije in energijo. Izpostavljali smo pomanjkljivo sodelovanje Komisije z javnostjo v fazi priprave predloga uredbe in ne dovolj preverjene predlagane rešitve ter njihove posledice. Poudarjali smo tudi velik pomen ohranitve odprtega in nevtralnega značaja interneta za Slovenijo, predvsem ker ne želimo, da bi se znižala raven pravic uporabnikov interneta, kakor je zavarovana v ZEKom-1, in iskali podporo držav s podobnim stališčem. Tudi Komisijo smo preko predstavnikov resorno pristojnega ministrstva (tj. Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport; v nadaljnjem besedilu: MIZŠ) vse od začetka obravnave tako v neformalnih kontaktih kot tudi javno  opozarjali na naše pomisleke. Kot je navedeno že v sami poslanski pobudi, je bil zakonodajni postopek na ravni EU v zvezi s predlogom uredbe že takrat v zaključni fazi, posledično so bile že ob prejetju obravnavane pobude tudi možnosti vlade, da bi še kakorkoli vplivala na spremembo besedila predloga ali na samo sprejetje predloga omejene oziroma izčrpane. Svet in Evropski parlament sta namreč dosegla politični dogovor, ki ga je Svet 8. julija 2015 tudi potrdil. Svet je 1. oktobra 2015 sprejel svoje stališče v prvi obravnavi, pri čemer je bilo prvotno področje uporabe predloga uredbe zoženo na področji nevtralnosti interneta in gostovanja .

V zvezi s tem želimo poudariti, da je Slovenija glasovala proti stališču Sveta v prvi obravnavi. Medtem ko smo se načeloma strinjali z načinom odprave stroškov gostovanja, smo se v dolgotrajnih usklajevanjih vseskozi zavzemali za jasnejšo in močnejšo zaščito nevtralnosti interneta in nasprotovali poskusom omogočanja razvoja prihodnjega interneta na način, ki v bistvu spodkopava internetno nevtralnost. Čeprav končno besedilo predloga uredbe, potrjen s strani Sveta v prvi obravnavi, vključuje nekatere izboljšave (tudi) pri nevtralnosti interneta, pa naši pomisleki niso bili odpravljeni v celoti. Zaradi tega in ob upoštevanju obstoječe zakonske zaščite nevtralnosti interneta v naši nacionalni zakonodaji, smo torej stališču Sveta v prvi obravnavi (ki je bilo sicer sprejeto z večino) javno in jasno nasprotovali. Nenazadnje smo s tem v zvezi podali tudi izjavo Slovenije , iz katere jasno izhaja pomen, ki ga pripisujemo ohranitvi svobodnega, odprtega in nevtralnega interneta, ki je po našem mnenju jedro sodobne digitalne družbe, ki spodbuja globalizacijo, inovacije, razvoj podjetništva in je ključni element svobodnega pretoka informacij in demokracije. Tako smo tudi ob upoštevanju visoke ravni zaščite nevtralnosti interneta v naši nacionalni zakonodaji, ki jo lahko sprejetje in uveljavitev nejasnega predloga uredbe poslabša, javno pojasnili oddani glas Slovenije proti takšnemu predlogu uredbe. Pojasnila v zvezi s tem so sicer razvidna tudi s spletnih strani MIZŠ.   Ker je Evropski parlament  medtem dne 27. 10. 2015 potrdil obstoječe besedilo predloga uredbe Sveta iz prve obravnave, se je zakonodajni postopek na ravni EU končal kljub drugačnim prizadevanjem Slovenije glede nevtralnosti interneta.

Iz poslanske pobude nadalje izhaja, naj vlada ob uveljavljanju predloga uredbe nevtralnost interneta v nacionalni zakonodaji še dodatno okrepi z morebitnimi potrebnimi zakonskimi spremembami. Ker se je medtem zakonodajni postopek na ravni EU končal, bo nova ureditev EU na tem področju enako zavezujoča za vse države članice. Namen uredbe kot akta unifikacije pravnega reda je namreč ravno v sprejetju skupnih pravil EU, da bi se preprečila razdrobljenost notranjega trga zaradi ukrepov, ki jih sprejmejo posamezne države članice. Ker v tem konkretnem primeru ne gre za direktivo, je predmetna vsebina iz uredbe neposredno uporabljiva, nadaljnje nacionalne zakonodajne (izvršilne) aktivnosti pa znatno omejene. Tako bo treba po uveljavitvi uredbe EU v predvidenih rokih zagotoviti (zgolj) njeno izvajanje, in sicer v obliki uredbe o njenem izvajanju, ki bo v glavnem določila le sankcije (globe) za kršitev uredbe EU, v samo vsebino pa nacionalni predpis ne bo smel poseči. Ob tem dodatno izpostavljamo, da bodo pomanjkljivosti ureditve EU z vidika jasnosti glede zaščite nevtralnosti interneta delno lahko presežene ob proaktivni vlogi in aktivnostih nacionalnih regulativnih organov (pri nas Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije; v nadaljnjem besedilu: AKOS), saj bodo le-ti imeli ključno vlogo pri zagotavljanju, da lahko končni uporabniki dejansko uveljavljajo svoje pravice na podlagi uredbe EU in da se spoštujejo pravila o zaščiti dostopa do odprtega interneta. Ob tem bo še posebej pomembna tudi vloga Organa evropskih regulatorjev na področju elektronskih komunikacij (v nadaljnjem besedilu: BEREC), zadolženega za pripravo ustreznih smernic na tem področju, ki jih morajo nacionalni regulativni organi v največji možni meri upoštevati. Ker je bil AKOS proaktiven že pri izvajanju pravil o nevtralnosti interneta iz ZEKom-1, lahko pričakujemo takšno proaktivnost tudi pri izvajanju obravnavane uredbe EU in pri njihovem sodelovanju v BEREC.


POBUDA v zvezi z ureditvijo uporabe kanabisa v medicinske namene

Datum: 12. 12. 2016

Spoštovani,

v skladu z 240. in 248. členom Poslovnika Državnega zbora vam posredujem pisno poslansko pobudo v zvezi z ureditvijo uporabe kanabisa v medicinske namene, ki jo naslavljam na Vlado Republike Slovenije.

V odziv na vaše gradivo za medresorsko usklajevanje z dne 16.11.2016 (številka: 187-11/2012-98, EVA 2016-2711-0048) dajem poslansko pobudo, da se s spremembo Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog:
- terminološko pravilno določi poimenovanje kanabisa, njegove smole, ekstraktov in tinktur;
- se jih uvrsti v Skupino III; na način, da bo omogočena njihova medicinska uporaba kot magistralnih zdravil in kar največja dostopnost zdravil za bolnike;
- da se še pred koncem tega leta pripravi zakonske spremembe, s katerimi bi se dovolilo in reguliralo gojenje rastline kanabis za namen proizvodnje kanabisa in kanabisove smole v medicinske namene v Sloveniji. Socialni demokrati smo jih že pripravili in predstavili slovenski javnosti in bil bi že skrajni čas, da se nanj vsebinsko odzove tudi ministrstvo za zdravje.

Predlog, ki ste ga na podlagi soglasnega sklepa Odbora za zdravje posredovali v javno obravnavo, namreč teh ne izvršuje v celoti in še naprej onemogoča bolnikom in zdravnikom dostop do zdravil.

Uvodoma moram, po preučitvi gradiva iz javne obravnave, ugotoviti:

1) da je predlog MZ pripravljen na podlagi nepopolne in nestrokovne terminologije, ki je mednarodne konvencije ne poznajo in v tem smislu ponavlja terminološke napake, ki v slovenskem prostoru že desetletja povzročajo zmedo in manjšajo pravno varnost državljank in državljanov. Predvsem naj omenimo:
a) nadaljnja uporaba izraza »konoplja« kot poimenovanja za drogo, ki ga uradno objavljeni slovenski prevodi konvencij ne poznajo in ne uporabljajo. V njih se uporabljajo izrazi »kanabis« in »kanabisova smola«, v tabelah pa še »ekstrakti in tinkture kanabisa«;
b) nadaljnja uporaba nestrokovnih izrazov »rastlina konoplja« ter »Cannabis Sativa l.« ter ohranjanje režima prepovedi in nadzora nad njo, kljub temu, da tako mednarodne konvencije kot uradni Komentar Enotne konvencije o mamilih iz leta 1961 utemeljujejo, da »rastlina kanabis« ni droga , temveč rastlina, iz katere je drogo mogoče pridobiti. Država sicer lahko omejuje oz. prepoveduje njeno gojenje, in to Republika Slovenija sicer izvaja že na ravni zakona; zato ni potrebno uvrščanje rastline kanabis na seznam prepovedanih drog
c) predlog se (terminološko napačno) omejuje na »kanabis«, hkrati pa ne omogoča uporabe kanabisove smole v medicinske namene

2) da se poleg poskusa delne izvršitve sklepov Odbora DZ za zdravje v predlogu sprememb Uredbe pojavljajo tudi predlogi razvrstitve drugih snovi, ki z ničemer niso utemeljeni. Posebej me skrbi, da je med temi predlogi tudi sprememba razvrstitve snovi bupropion iz skupine I v skupino II, s čimer bi se – brez kakršnekoli obrazložitve - dovolila njegova medicinska uporaba: Naj spomnim,
a) da je bil bupropion v skupino I seznama prepovedanih drog uvrščen šele marca letos, ob zadnji spremembi Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog
b) da je bila ob uvrstitvi teh snovi v skupino I izčrpno utemeljena njihova resna zdravstvena škodljivost,
zato težko razumem razloge, ki bi le nekaj mesecev kasneje upravičevali uporabo v medicini, ki v začetku leta ne bi bila poznana.

3) da predlog MZ – kot je tudi korektno navedeno v gradivu – ne ureja področja gojenja rastline kanabis za namene pridobivanja kanabisa in kanabisove smole. Kot pripravljalec v obrazložitvah priznavate, da bi bilo za kaj takega potrebno spremeniti Zakon o prepovedanih drogah, na kar vas Socialni demokrati opozarjamo že od svojih prvih predlogov iz leta 2015. Ministrstvo za zdravje je vse do tega predloga stalno zavračalo argumente v prid spremembi zakona, zdaj pa v gradivu priznava, da gojenje za medicinske namene ni mogoče brez zakonske spremembe. Predloge zakonskih sprememb smo Socialni demokrati pripravili že dvakrat; v svojem zadnjem predlogu smo tudi natančno razdelali predloge spremembe 9. člena ZPPPD, ki bi omogočile ureditev gojenja, ki so bile z vaše strani do sedaj ignorirane. Ker je medtem Slovenija v celoti odvisna od uvoza kanabisa, smole, ekstraktov in tinktur, vas pozivamo, da čimprej pripravite tudi spremembe ZPPPD, ki bodo omogočile gojenje v Sloveniji. Socialni demokrati pri tem ponujamo svoje sodelovanje in osnutke zakonskih rešitev, s katerimi bi čimprej prišli do zakonske spremembe v korist ljudi.

Glede na ugotovljeno predlagane spremembe ne bodo ustrezno rešile problema medicinske dostopnosti kanabisa, kanabisove smole in ekstraktov. Menimo, da je potrebno zagotoviti njihovo dostopnost v obliki magistralnih zdravil (na zdravniški recept in v lekarnah). Poleg tega je potrebno čim prej urediti področje gojenja rastline kanabis za namene proizvodnje kanabisa, kanabisove smole in ekstraktov za medicinske namene, ki je trenutno z zakonom prepovedano, Slovenija pa zato odvisna od uvoza, hkrati pa je preprečen razvoj visokotehnološke gospodarske panoge.

Zato predlagam,

1. da se v spremembi Uredbe uvede konvencijsko pravilno terminologija s področja »konoplje«, tako da se v seznam skupin prepovedanih drog uvrstijo snovi iz točk b, c in d 1. člena Enotne konvencije o mamilih iz l.'61 in iz iz konvencijskih razvrstitev prepovedanih drog;
a. da se tokratni predlog sprememb in dopolnitev Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog omeji samo na terminološko pravilno opredelitev kanabisa ter njegovo ustrezno razvrstitev v Seznamu skupin prepovedanih drog, ki bo omogočal medicinsko uporabo na recept (magistralna zdravila).
b. Vse prerazporeditve in uvrstitve drugih snovi na sezname prepovedanih drog naj se, ustrezno obrazložene, uredijo v posebni spremembi Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog.

2. da se z namenom zagotavljanja medicinske dostopnosti kanabis, kanabisova smola ter ekstrakti kanabisa uvrstijo v skupino III Seznama prepovedanih drog, ki bo omogočala medicinsko uporabo kanabisa, kanabisove smole in ekstraktov iz kanabisa v obliki zdravil, vključno z magistralnimi zdravili, ki jih bodo po navodilih zdravnika lahko pripravili v lekarnah;

3. da se iz Seznama skupin prepovedanih drog črta uporaba izrazov »rastlina konoplja« in »Cannabis Sativa L.«. Omejitev gojenja rastline konoplje z namenom preprečevanja proizvodnje in trgovine z mamili je urejena že na ravni zakona;

4. da se z namenom čim hitrejše zakonske ureditve gojenja rastline kanabis za pridobivanje kanabisa, kanabisove smole ter ekstraktov kanabisa za medicinske namene čimprej pripravijo zakonske spremembe. V ta namen vam ponovno ponujamo sodelovanje in izhodišča, ki smo jih v obliki zakonskih predlogov pripravili Socialni demokrati.

PRILOGA:
— obrazložitev predloga sprememb Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog

5. Kratek povzetek gradiva:

S predlogom sprememb in dopolnitev uredbe se ureja:
1. Uvaja se pravilna slovenska terminologija za poimenovanje prepovedane droge – kanabisa, kakor jo definirajo mednarodne konvencije o drogah in v obliki, ki jih je Republika Slovenija sprejela/nasledila ob njihovi ratifikaciji. Izraz »konoplja« v Sloveniji tradicionalno rabimo za kulturno rastlino (kakor jo določa 28. člen Enotne konvencije o mamilih iz leta 1961 in tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika); konvencijsko ustrezni - strokovni izrazi za »konopljo« kot mamilo pa so »kanabis«, »kanabisova smola« ter »ekstrakti in tinkture kanabisa«. Zato se iz seznama črta točka, ki vsebuje neustrezno poimenovanje. Zaradi omogočanja medicinske uporabe se omenjene snovi z ustreznim poimenovanjem uvrstijo v skupino III seznama.

2. Uporaba kanabisa, kanabisove smole ter ekstraktov iz kanabisa v medicinske namene. Cvetni ali plodni vršički rastline konoplje (brez semen in listov), iz katerih smola ni bila iztisnjena, ter kanabisova smola se bodo s spremembo uredbe v Sloveniji lahko uporabljali v medicinske namene. Na ta način bo v Sloveniji v medicinske namene omogočena uporaba, poleg sinteznih in naravnih ekstraktov iz kanabisa, še uporaba kanabisa in kanabisove smole. Kanabis, kanabisova smola ter njegovi ekstrakti in tinkture se uvrščajo v novo podskupino d. skupine III zaradi namena dostopnosti za bolnike in medicinsko uporabo, saj jih bo skladno z Zakonom o zdravilih in Zakonom o lekarniški dejavnosti mogoče uporabljati kot magistralna zdravila.

3. Pridelava in predelava konoplje v medicinske namene se s predlaganimi spremembami uredbe ne ureja in ostaja prepovedana. Prepoved gojenja rastline konoplje (za medicinske namene) je v Republiki Sloveniji namreč urejena na ravni zakona. Za ureditev pridelave in predelave konoplje v medicinske namene, skladno s sklepom Odbora za zdravstvo Državnega zbora, št. 520-01/16-4/2 z dne, 11. 10. 2016 in omenjenimi konvencijami OZN na področju drog, je treba spremeniti Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami in vzpostaviti sistem nadzora v skladu s 23. členom Enotne konvencije o mamilih iz leta 1961, dopolnjene s Protokolom iz leta 1972.

4. Ker je gojenje rastline konoplje v Sloveniji že na ravni zakona omejeno samo na industrijske in prehrambene namene, uvrstitev rastline konoplje / rastline kanabis na seznam prepovedanih drog ni potrebna in se jo zato s predlaganimi spremembami Uredbe izbriše iz seznama. To je v skladu s konvencijsko ureditvijo, ki državam omogoča prepoved gojenja rastline konoplje v nasprotju s konvencijskimi določili, vendar rastlina konoplja (vsaka rastlina iz rodu Cannabis) ni uvrščena v nobeno tabelo prepovedanih drog. Predlagana ureditev je skladna s prvim odstavkom 3. člena in drugim odstavkom 14. člena Konvencije zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi iz leta 1988; ter v okvirih, ki jih dopušča veljavni ZPPPD. Predlog sprememb uredbe ne posega v zakonska določila, zato ta predlog nima vpliva na veljavno ureditev na področju gojenja konoplje/kanabisa.

PRILOGA:

— predlog uredbe

Na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Uradni list RS, št. 108/99, 44/00, 2/04 – ZZdrI-A in 47/04 – ZdZPZ) izdaja Vlada Republike Slovenije

UREDBO
o spremembi in dopolnitvah Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog

1. člen

V Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 22/16) se v Prilogi v seznamu skupine I črta zaporedna številka 75.

V seznamu skupine II se zaporedna številka 112. črta.

V seznamu skupine III se doda podskupina d.1.0: kanabis. Vanjo se uvrsti zaporedna številka 1, ki se glasi:

1. KANABIS in KANABISOVA SMOLA in EKSTRAKTI in TINKTURE KANABISA:
– kanabis
– smola
– ekstrakti Cannabis and cannabis resin and extracts and tinctures of cannabis:
- cannabis
- resina
- extracta

2. člen

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Odgovor na poslansko pobudo Jana Škoberneta v zvezi z ureditvijo uporabe kanabisa v medicinske namene

Poslanec v svoji pobudi predlaga, da se s spremembo Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog:
»– terminološko pravilno določi poimenovanje kanabisa, njegove smole, ekstraktov in tinktur;
– se jih uvrsti v Skupino III; na način, da bo omogočena njihova medicinska uporaba kot magistralnih zdravil in kar največja dostopnost zdravil za bolnike;
– da se še pred koncem tega leta pripravi zakonske spremembe, s katerimi bi se dovolilo in reguliralo gojenje rastline kanabis za namen proizvodnje kanabisa in kanabisove smole v medicinske namene v Sloveniji. Socialni demokrati smo jih že pripravili in predstavili slovenski javnosti in bil bi že skrajni čas, da se nanj vsebinsko odzove tudi ministrstvo za zdravje.«


Obenem trdi, da predlog, ki ga je Ministrstvo za zdravje na podlagi soglasnega sklepa Odbora za zdravje posredovalo v javno obravnavo, »teh ne izvršuje v celoti in še naprej onemogoča bolnikom in zdravnikom dostop do zdravil«. 


Vlada Republike Slovenije v nadaljevanju odgovarja na pobudo in očitke.
Namen predlaganih sprememb in dopolnitev Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog je v Sloveniji omogočiti medicinsko rabo standardiziranih cvetnih ali plodnih vršičkov rastline konoplje, iz katerih smola ni bila iztisnjena. S tem namenom se konopljo razvršča v skupino II Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog.
Na ta način bo v Sloveniji v medicinske namene, poleg že dovoljenih sinteznih in naravnih ekstraktov iz konoplje, omogočena tudi uporaba rastline oziroma vršičkov iz konoplje. Podobno širok nabor aktivnih snovi na osnovi konoplje, ki se lahko uporabljajo v medicini, imajo omogočen le v nekaterih državah Evropske unije (Nizozemska, Češka, Italija, Nemčija), pri čemer je treba poudariti, da nikjer v Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu: EU) ni v medicinski uporabi cela rastlina konoplja, temveč zgolj standardizirani cvetni ali plodni vršički te rastline. Po uveljavitvi uredbe bodo zdravniki pri nas te preparate, skladno s strokovnimi smernicami za predpisovanje, ki jih mora pripraviti stroka za posamezna področja (npr. pediatrija, nevrologija, paliativna medicina), lahko predpisovali na zdravniški recept. Z uveljavitvijo predlagane uredbe bo omogočen uvoz standardiziranih cvetnih ali plodnih vršičkov rastline konoplje, iz katerih smola ni bila iztisnjena, iz drugih držav EU, npr. Nizozemske, kjer so prvi na  svetu, v skladu s konvencijami Organizacije Združenih narodov (v nadaljnjem besedilu: OZN), razvili celoten sistem pridelave in predelave teh preparatov za medicinske namene. S predlagano spremembo je Ministrstvo za zdravje sledilo sklepom Odbora za zdravstvo Državnega zbora in priporočilom delovne skupine za uporabo kanabinoidov v medicini pri Zdravniški zbornici Slovenije. 

S predlogom uredbe se  poleg razvrstitve konoplje v II skupino, v seznam razvrščajo ali črtajo tudi nekatere druge snovi. Iz seznama prepovedanih drog se črta bupropion, ki je učinkovina, vsebovana v nekaterih zdravilih, ki se na slovenskem trgu nahajajo že vrsto let. Predlog za umik te učinkovine iz seznama je podala Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke (v nadaljnjem besedilu: JAZMP), ki je v svoji utemeljitvi zapisala, da zdravila z bupropionom v državah članicah EU niso prepoznana kot zdravila, ki povzročajo odvisnost, in zato njihovo predpisovanje ni omejeno na posebne zdravniške recepte. Prav tako bi po njihovem mnenju ohranitev te učinkovine na seznamu prepovedanih drog lahko pomenilo zmanjševanje dostopnosti zdravil s to učinkovino za slovenske bolnike. Zaradi dodatnih nacionalnih omejitev, ki niso usklajene na ravni EU, bi lahko imetnik dovoljenja umaknil zdravilo iz prometa, kar bi pomenilo ogrožanje zdravja za bolnike, ki ga nujno potrebujejo. Ministrstvo za zdravje bo v sodelovanju z JAZMP in predstavniki Sistema za zgodnje opozarjanje na nove psihoaktivne snovi določilo najprimernejši način razvrstitve te učinkovine. 

Glede terminoloških opredelitev, ki so uporabljene v predlogu uredbe, pojasnjujemo, da je področje drog na mednarodni ravni urejeno s tremi konvencijami OZN: Enotno konvencijo o mamilih iz leta 1961 in pripadajočim protokolom iz leta 1972, Konvencijo o psihotropnih snoveh iz leta 1971 ter Konvencijo zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi iz leta 1988. Za razvrstitev rastline kanabis-konoplje (kot tudi hašiša-angl. cannabis resin) v seznam prepovedanih drog je tako pravna podlaga v  Enotni konvenciji iz leta 1961, kot tudi v Konvenciji proti nezakonitemu prometu z narkotičnimi in psihotropnimi drogami iz leta 1988. Slednja, v prvem in drugem odstavku 3. člena določa, da bo vsaka podpisnica sprejela potrebne ukrepe za določitev prekrškov in kaznivih dejanj v zvezi: s proizvodnjo, predelavo, ekstrakcijo, pripravo, ponudbo, ponudbo za prodajo, razdeljevanjem, prodajo, dobavo pod kakršnimikoli pogoji, posredovanjem, pošiljanjem, pošiljanjem v tranzitu, transportom, uvozom ali izvozom kateregakoli mamila ali katerekoli psihotropne snovi v nasprotju z določbami konvencije iz leta 1961, spremenjene konvencije iz leta 1961 ali konvencije iz leta 1972 ter prekrškov in kaznivih dejanj v zvezi z gojenjem opijskega maka, grmov koke ali rastline kanabis za proizvodnjo mamil v nasprotju z določbami konvencije iz leta 1961 in spremenjene konvencije iz leta 1961. Ista konvencija v drugem odstavku 14. člena navaja, da bo vsaka podpisnica sprejela ustrezne ukrepe za preprečevanje nezakonitega gojenja in za izkoreninjenje rastlin, ki vsebujejo mamila in psihotropne snovi, kot so opijski mak, grm koke in rastlina kanabis, ki se nezakonito gojijo na njenem območju.
Navedene konvencije tvorijo enoten pravni okvir na področju prepovedanih drog in jih je treba upoštevati hkrati. Skladno z navedenim, predlagana uredba ni v nasprotju z določbami konvencij, saj te predvidevajo nadzor nad samo rastlino in od držav pogodbenic zahtevajo vzpostavitev ustreznega nadzora nad pridelavo in vsemi oblikami predelave teh rastlin. 

Razvrstitev celotne rastline konoplje v seznam prepovedanih drog poznajo tudi druge evropske države, kot so Nemčija, Francija, Litva in Latvija. Slovenija v tem smislu ni izjema.
Glede uporabe posameznih delov oziroma različnih preparatov iz rastline v medicinske namene pojasnjujemo, da so pri nas že od leta 2014 bolnikom na voljo sintetični ekstrakti, za katere je bilo v letu 2015 izdanih 160 receptov v obliki magistralnih pripravkov iz THC in CBD. Prav tako so od leta 2016 na voljo tudi naravni ekstrakti, za katere pa do danes še ni bilo podane vloge za uvoz. Bolnikom je tako že sedaj omogočen dostop do ekstraktov iz konoplje, s predlaganimi spremembami pa bodo na recept dostopni tudi vršički te rastline. Na ta način bo zagotovljen širok spekter učinkovin, ki jih bodo lahko zdravniki ob predpisanih indikacijah in  na podlagi strokovnih smernic predpisovali bolnikom. 

Pobuda poslanca, skladno s katero naj se oblikuje posebna »d.« podskupina skupine III prepovedanih drog,  po našem mnenju ni sprejemljiva. Edina država, ki je doslej konopljo razvrstila v skupino III,  je Velika Britanija, ki je to naredila leta 2004. Leta 2008 so konopljo zaradi tveganj za zdravje ljudi ponovno premestili v skupino II. S predlagano spremembo uredbe želimo ohraniti jasno sporočilo, da je pridelava in uporaba konoplje dovoljena le pod pogoji, ki jih določa zakon in skladno s strokovnimi smernicami, ki jih bo na podlagi empirično dokazanih učinkov pripravila medicinska stroka. Sama dostopnost tovrstnih preparatov v medicinske namene namreč ni odvisna od njihove razvrstitve v skupino II ali III seznama, ampak od dokazane učinkovitosti in varnosti posameznega preparata, na podlagi česar ga lahko zdravniki, skladno z medicinsko etiko, predpišejo svojim bolnikom.
Za izpolnitev sklepa Odbora za zdravstvo Državnega zbora, skladno s katerim naj Ministrstvo za zdravje pripravi pravne podlage za gojenje konoplje v medicinske namene v Sloveniji, je treba v skladu s konvencijami OZN spremeniti Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. Enotna konvencija o mamilih iz leta 1961 v 28. členu državam sicer dopušča gojenje rastline kanabis-konoplje, ki pa mora biti nadzorovana enako strogo, kot to velja za gojenje opijskega maka. Iz navedenega sledi, da je treba z zakonodajnimi spremembami ustanoviti in financirati enega ali več državnih organov, ki bodo pristojni za opravljanje nadzornih nalog nad gojenjem konoplje in izvedbo vseh drug nalog, ki jih določa omenjena konvencija OZN. 

Priprava sprememb zahteva sodelovanje različnih resorjev in je lahko opravljena le na podlagi jasnih usmeritev in ciljev, ki jih z vzpostavitvijo tovrstnega sistema želi doseči naša država. Pri tem so potrebne tudi predhodne analize učinkov teh sistemov v državah, ki so jih že vzpostavile, ter njihovo ovrednotenje. Ob upoštevanju daljnosežnosti posledic, ki jih bodo takšne spremembe prinesle, želimo pripravo zakonskih sprememb opraviti premišljeno in v okviru širšega medresorskega sodelovanja,  sodelovanja strokovne in druge zainteresirane javnosti.

POBUDA v zvezi z interpretacijo oziroma izvajanjem 69. člena Zakona o visokem šolstvu

Datum: 13. 10. 2017

Spoštovani,

v skladu z 240. in 248. členom Poslovnika Državnega zbora vam posredujem pisno poslansko pobudo v zvezi z interpretacijo oziroma izvajanjem 69. člena Zakona o visokem šolstvu, ki jo naslavljam na ministrico za izobraževanje, znanost in šport dr. Majo Makovec Brenčič.


Odgovor ministrice za izobraževanje, znanost in šport na pisno poslansko pobudo Jana Škoberneta

Za lažje razumevanje ozadja, zakaj je prišlo do sprememb 69. člena z novelo Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju: ZViS-K), želimo opozoriti na nekaj pomembnih dejstev, ki so botrovale tej odločitvi, saj se v javnosti po nepotrebnem širi vtis, da je ministrstvo odvzelo socialne pravice številnim študentom povsem nepremišljeno, zelo na prikrit način in tako rekoč čez noč:

Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF):

Okvirni čas prejemanja drugih pravic in ugodnosti študentov je bil po sprejetju ZViS leta 1994 prvič spremenjen ravno z ZUJF, ki je stopil v veljavo maja 2012. ZUJF je s spremembo 70. člena ZViS skrajšal pričakovano dolžino možnih let statusa študenta na študijskih programih prve stopnje in magistrskih študijskih programih druge stopnje za 1 leto – študent je poslej lahko koristil ALI pravico iz druge alineje 66. člena ZViS (ponavljal letnik ali spremenil študijski program) ALI dodatno leto oz. absolvent.

Učinek ZUJF iz leta 2012, ko se je prvič preverjala možnost vpisa v dodatno leto oz. absolventa kaže, da se je v letu 2012/13 število absolventov glede na predhodno leto sicer začelo povečevati, kar je bil predvsem vpliv prehoda v bolonjske študijske programe in predhodnemu zmanjšanju absolventov zaradi izteka pred-bolonjskih študijskih programov, vendar se je že naslednje študijsko leto 2013/14 skokovito zmanjšalo, kar je v veliki meri treba pripisati prvi kontroli možnosti vpisa absolventa, ki je bila koordinirana s strani MIZŠ preko eVŠ.

Pregled vseh vpisanih študentov v študijskem letu 2017/18 kaže, da je skupaj vpisanih 66.249 študentov, od tega 54.396 na rednem študiju in 11.853 na izrednem študiju (stanje na dan 7. 11. 2017) – to je 24.004 manj študentov kot v študijskem letu 2011/12, ko je bilo skupaj vpisanih 90.253 študentov (71.873 na rednem študiju in 18.380 na izrednem študiju). Zmanjšanje števila študentov je v primerjavi s študijskim letom 2011/12 za skoraj tretjino.

Nacionalni program visokega šolstva 2011-2020 (NPVŠ) :

Ideja o vzpostavitvi enotnega in transparentnega sistema socialnih transferjev, vezanih na pravico koriščenja z dolžino študijskega programa, ni nova ideja, saj je kot strategija bila prvič jasneje opredeljena že v NPVŠ, ki je bil objavljen junija 2011. Sprememba 69. člena ZViS tako ne prinaša sistemskih novosti, ampak izhaja iz NPVŠ in že realiziranih ukrepov za preprečevanje fiktivnega vpisa študentov in zagotavljanja kakovosti visokega šolstva, ki se uresničujejo že od leta 2012.

Računsko sodišče je ministrstvu na primer v letu 2014 očitalo, da nismo dovolj učinkoviti pri preprečevanju fiktivnih oziroma navideznih vpisov, saj naj bi se število navidezno vpisanih študentov povečevalo, kar tretjina vpisanih pa študija tudi ne dokonča. Zavedamo se, da niso vsi t.i. »fiktivno« vpisani zaradi statusa, zato ne moremo gledati zgolj podatke o opravljenih obveznosti, saj nekateri tudi dobri študentje na primer ugotovijo, da jih izbrani študij ne veseli, zato ga prekinejo in počakajo na prepis. Ministrstvo je sprejelo več sprememb predpisov, ki se večinoma nanašajo na preprečevanje vpisa osebam, ki so že diplomirale oz. osebam, ki morajo opraviti le še nekaj izpitov in diplomo v okviru visokošolskega študija, a nimajo več statusa študenta. Ministrstvo sicer ocenjuje, da so motivi za vpis v študijske programe, ko kandidat ni imel namena študirati, zunaj izobraževalnega sistema in bi jih bilo treba reševati pri vzrokih (brezposelnost, neperspektivnost, motivi pri delodajalcih, ugodnosti statusa študenta). Zato NPVŠ predlaga, da se študentu financira en študijski program na prvi in drugi stopnji kadar koli v življenju ob določenih pogojih za uspešen študij.

Namen spremenjenega 69. člena ZViS je bil druge pravice in ugodnosti študentov visokega šolstva (zdravstveno varstvo, subvencionirano bivanje, prevoze in prehrano ter štipendije) vezati na čas trajanja enega študijskega programa na posamezni stopnji z namenom spodbuditi študente, da čimprej zaključijo študij na posamezni stopnji in si s tem pridobijo izobrazbo in vstopijo na trg dela.

Sprememba 77. člena ZViS, ki ureja šolnine in druge prispevke za študij:

Z novelo ZViS-K, s katero je bil sprejet sedanji 69. člen ZViS, je bil spremenjen tudi 77. člen ZViS, ki ureja šolnine in druge prispevke, na način, da je bila narejena izjema od druge alineje 66. člena ZViS, ki govori o tem, da študent lahko enkrat v času študija ponavlja letnik ali spremeni študijski program ali smer zaradi neizpolnitve obveznosti v prejšnji smeri ali študijskem programu. Posameznikom je bilo omogočeno, da študirajo v visokem šolstvu tudi potem, ko so ponavljali letnik ali spremenili študijski program na isti stopnji, s tem, da jim država ne krije več stroškov rednega študija, ampak morajo sami plačati šolnino.

Ker se je s spremembo 77. člena ZViS odprla možnost posameznikom, da večkrat spreminjajo študijski program, je bil za ohranitev okvirja pričakovane dolžine študija spremenjen 69. člen ZViS, ki je tako koriščenje drugih pravic in ugodnosti študentov vezal na pričakovano dolžino študija iz leta 2012. V kolikor 69. člen ne bi bil spremenjen na način, kot je bil, sprememba 77. člena odpira možnost posameznikom, da si s plačilom šolnine lahko »kupijo« tudi pravice iz statusa študenta, kot so zdravstveno varstvo, subvencionirana prehrana, prevoz, štipendije, v skladu s posebnimi predpisi seveda.

Z novim 69. členom ZViS je bil čas koriščenja drugih pravic in ugodnosti vezan na čas trajanja enega študijskega programa na posamezni stopnji, pri čemer drugi stavek zadevnega odstavka določa formulo za izračun trajanja študijskega programa, in sicer: »Za čas trajanja študijskega programa iz prejšnjega stavka se šteje trajanje študijskega programa v skladu s 36. členom tega zakona in z upoštevanjem določil o trajanju statusa študenta v 70. členu tega zakona.«

Čas trajanje enega študijskega programa se že sedaj upošteva pri štipendiranju in subvencioniranem bivanju. Vezava časa možnosti koriščenja drugih pravic in ugodnosti študentov na čas trajanja enega študijskega programa je z letošnjim študijskim letom novost na področju koriščenja pravic zdravstvenega varstva in subvencioniranega prevoza, ki je bilo doslej omejeno zgolj s starostno mejo.

eVŠ evidenca študentov in diplomantov:

Pomemben dejavnik v tej zgodbi je še vzpostavitev eVŠ evidence študentov in diplomantov decembra 2012, ko so bili zajeti individualni podatki o vpisu študentov za študijski leti 2011/12 in 2012/13. Podatki se od takrat redno ažurirajo, v vmesnem času pa so bili tudi dopolnjeni za nazaj do študijskega leta 2005/06. eVŠ je postal referenčni vir podatkov za potrebe ugotavljanja upravičenosti pravic študentov do študija in drugih pravic v breme javnih sredstev.

30. septembra 2017, ko je podatke za ugotavljanje pravice do zdravstvenega zavarovanja v študijskem letu 2017/18 iz eVŠ zajel ZZZS, je bila kontrola možnega koriščenja drugih pravic in ugodnosti po 69. členu ZViS narejena na podlagi podatkov o vpisu za preteklih 12 let.

Zgodovinski podatki pa s seboj nosijo vse nedoslednosti pri vpisovanju študentov iz preteklih let, ki izhajajo iz omejene možnosti izvajanja kontrol ob vpisu zaradi odsotnosti centralne evidence vpisanih študentov in vsaj v nekaterih primerih tudi pomanjkljivim navedbam študentov o predhodnem študiju ob vpisu na nov visokošolski študij na drugem visokošolskem zavodu. Poudariti je treba, da visokošolski zavodi razpolagajo samo s podatki o vpisih študenta pri njih, ne pa tudi drugod. eVŠ omogoča visokošolskim zavodom izvedbo kontrol glede možnosti ponavljanja letnika oziroma koriščenja dodatnega leta (absolventa).

Statistika stanja števila študentov, ki so po prvem odstavku 69. člena ZViS že koristili druge pravice in ugodnosti študentov (18. 10. 2017):

Skupaj vseh študentov: 65.526
Število vseh študentov, ki so izkoristili možna leta pravic po 69. členu ZViS: 1.972 (3%)
– študenti stari do 26 let na dan 1.10.2017: 609 (0,9 % vseh študentov), od tega:
o od tega je 384 študentov, ki so spremenili študijski 1x in so s predlagano spremembo 69. člena ZViS upravičeni do drugih pravic in ugodnosti
o ostali študenti so spremenili študijski program:
2-krat: 92 študentov
3-krat: 14študentov
4-krat: 14 študentov
5-krat: 2 študenta
6-krat: 1 študent
o 101 študent je vpisal še en študijski program na isti stopnji po prvem študijskem programu – so že diplomirali ali bili vpisani v absolvent.
– študenti stari 30 in več let: 790 (58 %) (od tega je 107 ali 7,9 % študentov starih 40 in več let)

Očitek, da prihaja do različnih interpretacij sprejete Novele ZViS v povezavi s spremenjenim 69. členom, je neutemeljena, saj je ministrstvo tako rekoč takoj oz. v parih dneh razrešilo tehnično napako pri izračunu možnosti let koriščenja pravic za študente enovitih magistrskih študijskih programih.

Ob upoštevanju dejstva, da je spremenjeni 69. člen ZViS v javnosti sprožil precej, zlasti negativnih odzivov ne le študentov in študentskih organizacij, temveč tudi širše javnosti, so zato že v pripravi spremembe Zakona o visokem šolstvu in njegovega 69. člena.


Predlagane spremembe 69. člena ZViS:

Upoštevajoč dejstvo, da so pravice in ugodnosti, ki izhajajo iz naslova statusa študenta, kot jih navaja obstoječi 69. člen ZViS, že urejene v drugih specialnih predpisih, ki spadajo v resorno pristojnost drugih ministrstev, denimo pravica do zdravstvenega zavarovanja študentov je urejena v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in sodi v resorno pristojnost Ministrstva za zdravje, pravica do študentskega dela in štipendije sodi v pristojnost Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter resorno/področno zakonodajo tega ministrstva etc., torej tovrstne pravice niso izvorno urejene v ZViS.
Kot je denimo že pojasnilo MDDSZEM ob diskusijah v kontekstu 69. člena, je področje štipendiranja urejeno v Zakonu o štipendiranju (ZŠtip-1; Uradni list RS, št. 56/13, 99/13 – ZUPJS-C in 8/16), ki kot osnovno načelo dodeljevanja vseh vrst štipendij (državne, Zoisove, sofinancirane kadrovske štipendije itd.) določa, da štipendist lahko prejema štipendijo eno leto za posamezni letnik na isti ravni izobraževanja (9. člen). Štipendist je upravičen do prejemanja štipendije ob prvem vpisu v letnik; ob morebitnem ponavljanju ali pavziranju tega letnika pa mu štipendija ne pripada oziroma mu pravica miruje. Na podlagi 90. člena ZŠtip-1 je štipendist upravičen do nadaljnjega prejemanja štipendije, če se je vpisal v višji letnik. To pa pomeni, da je štipendist upravičen do prejemanja štipendije za vsak letnik samo enkrat, kar posledično pomeni, da prejema štipendijo za obdobje trajanja izobraževalnega programa. Poleg tega je štipendist upravičen do prejemanja štipendije za absolventski staž samo po prvi ali po drugi stopnji oziroma v skupnem trajanju 12 mesecev, kar je celo manj kot predvideva veljavni 69. člen ZViS. Če štipendist spremeni izobraževalni program, mu štipendijsko razmerje miruje, dokler opravlja letnike, za katere je štipendijo že prejemal, do štipendije pa je ponovno upravičen (ob izpolnjevanju ostalih pogojev) ob vpisu v višji letnik, za katerega v preteklosti še ni prejemal štipendije.
Skladno z navedenim zato predlagamo drugačen zapis 69. člena ZViS, ki omenjeno sistemsko ureditev upošteva v celoti, pri čemer dodajamo, da na to mestoma preko predlogov ukrepov napotuje tudi Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva (Uradni list RS, št. 41/11).
Predlog zapisa citiranega člena sicer ohranja pravico do subvencioniranega bivanja, ki sodi v resorno pristojnost Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter pravico do subvencioniranega prevoza, saj slednja ni zagotovljena v področni zakonodaji.
Za implementacijo slednjega je predlagano, da se novi 69. člen ZViS zapiše kot sledi:


69. člen

(druge pravice in ugodnosti študentov)

Študenti imajo ne glede na to, ali se študij izvaja kot redni ali izredni, pravice in ugodnosti, ki izhajajo iz naslova statusa študenta, v skladu s posebnimi predpisi, če niso v delovnem razmerju ali ne opravljajo samostojne registrirane dejavnosti, niso vpisani v evidenco brezposelnih oseb pri pristojnem organu oziroma niso poslovodne osebe gospodarskih družb ali direktorji zasebnih zavodov.

Študenti v prvem letniku študijskega programa prve stopnje opravijo preventivni sistematični zdravstveni pregled, kot ga določajo predpisi s področja preventivnega zdravstvenega varstva.

Študenti, državljani Republike Slovenije, imajo možnost bivanja v študentskih domovih, drugih zavodih in pri pravnih osebah, registriranih za dejavnost študentskih domov, prek njih pa tudi pri zasebnikih, lastnikih sob, ki jih oddajajo v najem, državljani drugih držav pa pod pogoji, določenimi s posebnimi predpisi.

Študentje, državljani Republike Slovenije, ki se izobražujejo zunaj kraja stalnega prebivališča, imajo pravico do subvencioniranega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi.

Na koncu želimo še enkrat poudariti, da ta predlog spremenjenega 69. člena ZViS pomeni odmik od NPVŠ in že realiziranih ukrepov ter posledično okno za fiktivni vpis ter povečevanje neučinkovitosti visokošolskega sistema. Odpira se tudi možnost posameznikom, da si s plačilom šolnine (spremenjeni 77. člen ZViS) lahko »kupijo« tudi pravice iz statusa študenta, kot so zdravstveno varstvo, subvencionirana prehrana, prevoz, štipendije ter študentsko delo, v skladu s posebnimi predpisi seveda.

POBUDA glede pričetka postopka za mednarodno zaščito za begunce, ki so se polno integrirali v slovensko družbo

Datum: 10. 11. 2017

Spoštovani,

v dneh, ko obeležujemo obletnico padca berlinskega zidu, miselne in tehnične prepreke, ki je pol stoletja v simbolnem in dejanskem smislu delila Evropo in Svet, se politika, civilna družba, pa tudi posamezniki sprašujemo, kaj je v resnici prinesla nova globalna razporeditev sil in interesnih sfer, ter kako je multipolaren svet predrugačil realnost hladne vojne, ki se je simbolično končala z padcem berlinskega zidu.

Realnost, ki jo povzemajo odgovori na to vprašanje pa nam žal govori, da so se s koncem bipolarnosti pričela tudi nova vzpostavljanja geopolitičnih razmerij, interesnih sfer, ter žal posledično tudi multiplikacija konfliktnih območij, tudi tam, kjer sta, vsaj navidezno, že bila vzpostavljena stabilnost in mir.

Posledice premikanja geostrateški silnic zadnjega desetletja je tako skozi največji begunski (in migrantski) val po koncu druge svetovne vojne, doživela tudi Stara celina, ki pa se, skozi svoje institucije ter ravnanja držav članic Evropske unije (EU), nikakor ni znala in zmogla odzvati na način, da bi dosledno uveljavila načela humanitarnega prava, ki se je uveljavilo prav zaradi strahotne izkušnje taiste celine v obdobju naci-fašistične okupacije Evrope in njenih interesnih območij.

Žalostne usode milijonov ljudi, ki so jih vojna, lakota, suša in v nekaterih primerih tudi poskus genocida pregnali z njihovih domov, so v realnosti sodobne Evrope pogosto zasenčile politikantske razprave o ekonomskih učinkih, terorizmu in ostalih strahovih, ki so bolj ali manj upravičeno spremljali ta, do zadnjih let nepredstavljivi val ljudi, ki se je iz območij popolne nevarnosti pomikal proti središču Evrope, ideala pravice, svobode in varnosti.

Zgodilo se je, da smo v procesu, ki je sledil razočarali tako sami sebe, kot tudi ljudi, ki so v središču demokratičnega sveta videli upanje za drugačen svet in dostojno življenje. Črkobralsko razumevanje evropske zakonodaje ter mednarodnega humanitarnega prava ob reševanju begunskega vprašanja je pokazalo, da je logika razsvetljenega humanizma v Evropi 21. stoletja popolnoma odpovedala.

Tako se danes tudi v Sloveniji soočamo s prakso, ko država z odpovedjo lastnim pravicam do suverenega odločanja generira nove nepravičnosti in krivice, še posebej tistim iskalcem mednarodne zaščite, ki so skozi lastno aktivacijo storili vse, da bi se v polni meri integrirali v našo skupnost in kot enakopravni državljani in državljanke soustvarjali družbeno blaginjo, ne le zase, ampak tudi za skupnost in vse njene pripadnike.

Primer sirskega begunca Ahmeda Shamieha, ki je po humanitarnem koridorju organizirano prečkal hrvaško-slovensko mejo, je eklatanten primer tega. Gospod Shamieh je v Sloveniji februarja 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, poleg dolgotrajnega čakanja na odgovor pristojnega ministrstva, pa je ta odgovor postregel ravno s tistim, čemur bi se morali - kot rečeno - v suverenosti, samostojnosti in v odgovornosti do specifične situacije posameznika in tudi zmožnosti, ki jo daje Dublinska uredba – diskrecijske klavzule, v praksi izogniti. Izogniti iz preprostega razloga, ker gre za osebo, ki se je polno integrirala v našo skupnost in s svojo aktivacijo ustvarja pomembno dodano vrednost in napredek na področjih, kjer bi sicer zevala praznina. Med drugim se je gospod Shamieh naučil slovenskega jezika, je aktiven član različnih izobraževalnih, umetniških in kulturnih projektov, nosi edinstveno, izjemno proaktivno vlogo pri integraciji beguncev v našem okolju.

Verjamem, da vam je primer dobro poznan, prav zato je nerazumevanje ob sklepu Ministrstva za notranje zadeve, da se gospoda vrne na Hrvaško, ob vseh razlogih, dosežkih in potencialno novonastalih stiskah, ki pričajo, da bi bilo tovrstno dejanje škodljivo, še toliko večje.

Menim, da na tem mestu nima smisla, da ponavljamo celoten potek obravnave in prizadevanja gospoda Shamieha, da ostane v Sloveniji, ki jo preko lastnega prizadevanja za vključitev v družbo smatra kot novo domovino. Tako sem trdno prepričan, da je treba v tem in ostalih primerih, zavoljo krepitve in upoštevanja osnovnih demokratičnih postulatov, ustave ter vseobče sprejetih mednarodnih konvencij in zahtev nemudoma opustiti izključujočo tehnokratsko dojemanje področne zakonodaje, ki z duhom zmožnosti in pričakovanega ravnanja države do ljudi, tudi beguncev, če želite, nima veliko skupnega.

Zato na Ministrstvo za notranje zadeve in na vas osebno spoštovana ministrica, naslavljam poslansko pobudo:

• da Ministrstvo za notranje zadeve nemudoma prične s postopkom za priznanje mednarodne zaščite za gospoda Ahmeda Shamieha in ostalih oseb, ki s svojim prizadevanjem izkazujejo in kreirajo pozitivno klimo potrebne integracije beguncev v Sloveniji ali jim posebne situacije narekujejo, da je zanje bolje, da ostanejo v Sloveniji.

To možnost nam »ponuja« tudi Dublinska uredba, na katero se ministrstvo tako rado sklicuje, navsezadnje pa bi si želel, da zmoremo tudi v Sloveniji pogledati onkraj posamičnih predpisov in uvideti, da so ti dani pod okriljem zavez, ki jih je Slovenija kot ugledna članica številnih mednarodnih organizacij (OZN) dolžna spoštovati in upoštevati pri svojih odločitvah.



Odgovor ministrice za notranje zadeve poslancu Državnega zbora Republike Slovenije Janu Škobernetu

Datum: 29. 11. 2017

Ministrica za notranje zadeve v zvezi s postavljenim poslanskim vprašanjem odgovarja oziroma pojasnjuje:

Poslanec Jan Škoberne je na ministrico za notranje zadeve mag. Vesno Györkös Žnidar naslovil poslansko pobudo, da naj Ministrstvo za notranje zadeve nemudoma prične s postopkom za priznanje mednarodne zaščite za gospoda Ahmeda Shamieha in ostalih oseb, ki s svojim prizadevanjem izkazujejo in kreirajo pozitivno klimo potrebne integracije beguncev v Sloveniji ali jim posebne situacije narekujejo, da je zanje bolje, da ostanejo v Sloveniji.

Ministrstvo za notranje zadeve je 30. oktobra 2017 prejelo sklep Ustavnega Sodišča RS, s katerim je bila v postopku za preizkus ustavne pritožbe zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča kot izredno pravno sredstvo v zadevi A. S. ta zavržena. Ker je pritožnik v okviru ustavne pritožbe zahteval tudi začasno zadržanje predaje Republiki Hrvaški, odločitev pomeni, da je zadeva A. S. končana in da ni več formalnih zadržkov za izvedbo predaje A. S. po Uredbi 2013/604/EU (Dublinska uredba).

A. S. je februarja 2016 v času t.i. migrantskega vala zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ministrstvo za notranje zadeve je njegovo prošnjo junija 2016 zavrglo, ker je bilo v postopku skladno z merili, ki jih določa Dublinska uredba, ugotovljeno, da je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška, ker je v Evropsko unijo iz tretje države vstopil preko Republike Hrvaške. Odločitev ministrstva je julija 2016 potrdilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije. V okviru pravice sodnega varstva je prosilec preko svojega pooblaščenca vložil pritožbo zoper navedeno odločitev Upravnega sodišča na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je med postopkom odločanja o zadevi Sodišču Evropske unije predlagalo sprejem predhodne odločbe o razlagi prvega odstavka 13. in 27. člena Dublinske uredbe. Predhodna vprašanja Vrhovnega sodišča so se nanašala predvsem na razlago pogoja nepravilnega prehoda meje oziroma ali so okoliščine primera take, da ne gre za nepravilen prehod meje, kadar je s strani države članice oblastno organiziran prehod meje z namenom tranzita v drugo državo članico.
 
Sodišče Evropske unije je v predhodni odločbi julija 2017 poudarilo, da sprejema državljana države, ki ni članica EU, na ozemlje države članice ni mogoče opredeliti kot vizum, tudi če je do tega sprejema prišlo v izrednih okoliščinah, ki jih je zaznamoval množičen prihod razseljenih oseb v EU. Prehod meje brez izpolnjevanja pogojev, zahtevanih z veljavno ureditvijo v zadevni državi članici, je treba v skladu z ugotovitvami sodišča nujno šteti za »nezakonit« v smislu Dublinske uredbe.
 
Iz sodbe Sodišča Evropske unije jasno izhaja, da toleriranje prečkanja prve države članice državljanu tretje države, ne da bi ta izpolnjeval pogoje, ki načeloma morajo biti izpolnjeni v tej prvi državi članici za vstop v to državo, ne pomeni zakonitega prečkanja meje te prve države članice v smislu Dublinske uredbe. Po stališču Sodišča Evropske unije niti okoliščina, da je do prečkanja meje prišlo v položaju, ki ga je zaznamoval prihod izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki so želeli pridobiti mednarodno zaščito, ne more vplivati na razlago ali uporabo prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe. 
 
Vrhovno sodišče je tako kot zadnja redna sodna instanca avgusta 2017 ob upoštevanju predhodne odločitve Sodišča Evropske unije v primeru A. S. sprejelo odločitev o pritožbi v konkretnem upravnem sporu.
 
Vrhovno sodišče je odločilo, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo utemeljenost tožbenih navedb glede uporabe merila iz prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe. Tožnikovo stališče je bilo, da je bilo to merilo uporabljeno napačno, ker opisano ravnanje hrvaških državnih organov pomeni, da je v Republiko Hrvaško vstopil zakonito. Merilo iz prvega odstavka 13. člena dublinske uredbe določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Vrhovno sodišče je tako razsodilo, da je pritožnikovo stališče o »avtoriziranju« zakonitosti njegovega vstopa v Republiko Hrvaško zaradi ravnanja hrvaških organov oblasti neutemeljeno.
 
Vrhovno sodišče je odločilo tudi, da sodišče prve stopnje ni kršilo pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe, saj je tožbene ugovore obravnavalo po vsebini, se do njih opredelilo in tudi pojasnilo, zakaj so neutemeljeni. Po presoji Vrhovnega sodišča so pravilni tudi razlogi, s katerimi je sodišče zavrnilo ugovore zoper ugotovitev o nezakonitem prehodu hrvaške meje.
 
Vrhovno sodišče je tudi potrdilo stališče Upravnega sodišča, da v času vložitve prošnje za mednarodno zaščito rok 12 mesecev po nezakonitem prehodu meje (rok za prenehanje odgovornosti države članice) še ni potekel. Prav tako še ni potekel rok šestih mesecev za predajo odgovorni državi članici, saj je o zadevi pravnomočno odločeno šele s to sodbo Vrhovnega sodišča. Predaja prosilca v Republiko Hrvaško ne bi bila v skladu s pravili Dublinske uredbe le, če bi obstajala resna nevarnost, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka, kar pa pritožnik po presoji sodišča ni izkazal.

Prosilec je nato vložil ustavno pritožbo kot izredno pravno sredstvo in pred Ustavnim sodiščem zatrjeval kršitve pravice do osebnega dostojanstva, pravice do zasebnega življenja, pravice do zbiranja in združevanja in kršitev enakega varstva pravic. Zatrjeval je, da njegova odstranitev v Republiko Hrvaško ni dopustna zaradi zdravstvenih težav. V Republiki Hrvaški naj bi imel slabe možnosti za pridobitev mednarodne zaščite, obstajala naj bi možnost verižnega vračanja v Turčijo.
 
Ustavno sodišče je v svoji odločitvi navedlo, da je po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču mogoče ustavno pritožbo vložiti šele takrat, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, ta zahteva pa poleg formalnega pomeni tudi zahtevo po materialnem izčrpanju (tj. vsebinskem uveljavljanju kršitve človekovih pravic v že vloženem pravnem sredstvu). Pritožnik v postopku pred upravnim organom, Upravnim sodiščem in Vrhovnim sodiščem razlogov, s katerimi izpodbijana odločitev o določitvi Republike Hrvaške za odgovorno članico EU za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje v postopku pred MNZ in sodišči, ni uveljavil. Ker tega ni storil, ni vsebinsko izčrpal pravnih sredstev, zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.
 
Prosilec je 8. 11. 2017 na Ministrstvo za notranje zadeve naslovil vlogo za prevzem odgovornosti za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito v skladu s 17. členom Dublinske uredbe, ki pa jo je Ministrstvo za notranje zadeve s sklepom zavrglo.  
 
Dublinska uredba temelji na načelu, da je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito odgovorna tista država članica, ki je imela največjo vlogo pri vstopu prosilca v EU ali pri njegovem bivanju v njej. Skladno s prvim odstavkom 3. člena prošnjo obravnava samo ena država članica. Gre torej za horizontalni akt Evropske unije.
Za namen ugotavljanja države članice, ki je odgovorna za obravnavo posamične prošnje za mednarodno zaščito, Dublinska uredba določa merila in hierarhijo, po kateri se merila uporabljajo za ugotavljanje odgovornosti. Če na osnovi meril, ki ji določa uredba, ni mogoče določiti nobene države članice, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, je na podlagi drugega odstavka 3. člena za obravnavo prošnje odgovorna država članica, v kateri je bila prošnja vložena. Dublinska uredba v 7. členu določa, da se merila za ugotavljanje odgovornosti uporabljajo po vrstnem redu, kot so določena v Dublinski uredbi ter na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v tej državi.
Glede na navedeno je postopek po Dublinski uredbi postopek dopustnosti v okviru postopka za priznanje mednarodne zaščite, ko država članica skladno z merili po uredbi preizkuša, ali je za obravnavo prošnje prosilca sploh pristojna. Navedeno izhaja tudi iz 33. člena Direktive 2013/32/EU (Postopkovna direktiva).
V primeru, da država članica ugotovi, da je glede na merila za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica, v tej državi članici pa obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, pogoji za sprejem prosilcev pa so takšni, da bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zaradi česar predaja prosilca v to državo ni mogoča, Dublinska uredba v drugem odstavku 3. člena določa, da država članica, ki izvaja postopek določitve odgovorne države članice, še naprej izvaja postopek po uredbi, da bi ugotovila, ali je za obravnavo prošnje odgovorna katera druga država članica.
To pomeni, da mora država članica v okviru postopka po Dublinski uredbi najprej preveriti obstoj razlogov, zaradi katerih je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica, izvesti postopek z drugo državo članico po postopku in skladno z roki, ki jih določa Dublinska uredba in v primeru, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica, preveriti, ali v tej državi članici ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema kot to določa 3. člen Dublinske uredbe.
Dublinska uredba temelji na predpostavki medsebojnega zaupanja, da so azilni sistemi v državah članicah skladni s standardi kot jih določa zakonodaja EU. Uredba z določbo glede obstoja t. i sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema sicer dopušča izjeme, s čimer se je v uredbi odražajo odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. MSS proti Belgiji in Grčiji, 30696/09) in Sodišča Evropske unije (NS in drugi, CJUE C-411/10 in C-493/10), ki pa morajo biti konkretno utemeljene in jih prosilec ne more kar pavšalno in individualizirano zatrjevati. Predpostavka, da so azilni sistemi držav članic skladni s standardi, ki jih določa Evropska unija, v praksi pomeni, da bo imel prosilec, katere prošnjo bo obravnavala druga država članica, v tej državi članici zagotovljen ustrezen sprejem, oskrbo in obravnavo ter vsa jamstva in pravice v postopku.
Dublinska uredba v prvem odstavku 17. člena tudi določa, da lahko vsaka država članica odloči, da bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, tudi, če njena obravnava ni njena odgovornost. Gre za t. i diskrecijsko klavzulo, ki jo Dublinska uredba daje državi članici in ne prosilcu, zato je v ničemer ni mogoče tolmačiti kot pravice prosilca. Prosilec tako države ne more "prisiliti", da v njegovem primeru prevzame odgovornost za obravnavo prošnje, če za to ob pravilni uporabi določb Dublinske uredbe ni pristojna, niti se država članica do uporabe diskrecijske klavzule v posamičnem primeru ni dolžna opredeljevati oziroma njeno uporabo presojati v okviru postopka. Drugačna razlaga bi bila v popolnem nasprotju z namenom Dublinske uredbe in bi pomenila, da bi prosilec dejansko lahko izbiral, katera država članica bo odločala o njegovi prošnji. To pa bi bilo ravno v nasprotju z namenom, ki ga sama Dublinska uredba zasleduje, in sicer, da se prepreči vlaganje prošenj v več državah članicah oziroma da se prepreči, da bi si prosilec izbiral, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo. Takšno stališče je v sodbi C-578/16 PPU C. K proti Sloveniji zavzelo tudi Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: ECJ). Uporaba diskrecijske klavzule bi za državo članico lahko pomenila obveznost zgolj v zelo izjemnih okoliščinah, ko bi predaja prosilca v okviru Dublinske uredbe pomenila dejansko in izkazano nevarnost, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kar velja tudi v primeru, da v odgovorni državi članici ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, in sicer zgolj pod pogojem, da je stanje tako, da predaje ne bo mogoče dolgoročno izvršiti. Enak standard je ob sklicevanju na navedeno sodbo ECJ postavilo tudi v sodbi, izdani v primeru gospoda Shamieha, v kontekstu prihoda izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki želijo pridobiti mednarodno zaščito
Primerjalni pregled po drugih državah članicah glede uporabe diskrecijske klavzule je pokazal, da večina držav članic nima splošnega pravila za implementacijo diskrecijske klavzule. V Avstriji je razlog za uporabo diskrecijske klavzule sodna praksa EU in nacionalnih sodišč predvsem glede sprejemnih pogojev in dostopa do azilnega postopka v državi sprejema. O vsakem primeru se odloča individualno, v primeru indikacij s strani prosilca, pa se opravi ocena v zvezi s 3. (prepoved mučenja) in 8. členom (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. V Nemčiji razloge za uporabo diskrecijske klavzule prav tako presojajo od primera do primera in odvisno od osebnih okoliščin. Diskrecijska klavzula je predmet restriktivne uporabe. Po mnenju Nemčije dolžina bivanja ali obiskovanje šole kot tudi prizadevanja za integracijo ne sodijo v področje uporabe 17. člena Dublinske uredbe. Na Madžarskem se diskrecijska klavzula uporabi avtomatično v primeru prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi morali biti vrnjeni v Grčijo, sicer pa se njena uporaba presoja od primera do primera v povezavi z ranljivostjo prosilca in družinskimi razlogi. Tudi v Latviji se diskrecijska klavzula uporablja predvsem v primerih prosilcev, ki bi morali biti vrnjeni v Grčijo. Na Nizozemskem so razlogi za uporabo diskrecijske klavzule humanitarne narave – uporabi se v primeru indikacij, da država sprejema ne bo izpolnila svojih mednarodnih obveznosti ali kadar lahko osebne okoliščine vodijo do nesorazmerne krutosti v primeru predaje. Diskrecijska klavzula se uporablja restriktivno. Na Švedskem obstajajo interne smernice za uporabo diskrecijske klavzule, ki pa se večinoma uporabi zaradi družinskih vezi prosilca ali težkih humanitarnih okoliščin, npr. življenjsko ogrožajoče zdravstveno stanje.

POBUDA v zvezi s položajem čistilk v ŠC Velenje in tudi sicer v javnem sektorju

Datum: 12. 4. 2018

Spoštovani,

z zaskrbljenostjo sem zasledil poročanje medijev glede položaja čistilk v Šolskem centru Velenje (ŠC Velenje).

Kot poroča MMC RTV SLO: so čistilke v ŠC Velenje po sindikalni dejavnosti prejele odpoved pri zunanjem izvajalcu. Še več: potem ko so v sindikatu VIR opozarjali na nevzdržne razmere v družbi Aktiva, prek katere so čistilci in čistilke opravljali delo v Šolskem centru Velenje, in pozivali k neposredni zaposlitvi čistilk, so na ŠC Velenje po preteku pogodbe z družbo Aktiva Čiščenje sklenili pogodbo z družbo Aktiva TS, sicer istega lastnika, na katero so v družbi prezaposlili vse dosedanje čistilke, razen tistih, ki so se sindikalno organizirale.

Takšno ravnanje vodstva javnega zavoda najostreje obsojam in opozarjam na kršitve ustavne pravice do sindikalne svobode delavk in delavcev ter na elemente kršitve delovnopravne zakonodaje.

Spomnil bi samo na primer Fakultete za družbene vede , kjer so se namesto za t.i. »outsourcing« čiščenja odločil za zaposlitev čistilk.

Upoštevajoč navedeno problematiko na Vlado Republike Slovenije naslavljam naslednjo poslansko pobudo:

1)    Vlada RS naj nemudoma preko svojih predstavnikov v svetu javnega zavoda ŠC Velenje preuči nastalo situacijo v zvezi s položajem čistilk v ŠC Velenje in v zvezi s tem sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi se bodo zaščitile ustavne in delavske pravice čistilk v ŠC Velenje.

2)    Vlada RS naj sprejme vse potrebne ukrepe in preko svojih predstavnikov zagotovi, da se čistilke na ŠC Velenje in tudi v drugih delih javnega sektorja kjer je to mogoče po zgledu FDV zaposli in ne najema preko zunanjih izvajalcev.

3)    Vlada RS naj znotraj javnega sektorja namesto najemanja storitev čiščenja in varovanja na trgu spodbudi zadružniško organizacijo izvajanja teh storitev, tam kjer obseg del ne omogoča neposredne zaposlitve v okviru javnega sektorja. 

ODGOVORA ŠE NI