Občinska organizacija SD Velenje Mestna občina Velenje

Hitri kontakt

Območna organizacija Socialnih demokratov Velenje
03/ 587 14 13
03/ 587 14 06
info(at)sd-velenje.si

Socialni demokrati

Socialni demokrati
SD SAŠA
OO SD Šoštanj
OO SD Šmartno ob Paki
OO SD Mozirje
OO SD Nazarje
OO SD Ljubno ob Savinji

Evropski socialdemokrati

Stranka evropskih socialdemokratov....
VSTOPI

Socialists & Democrats

Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v evropskem parlamentu....
VSTOPI

Program Socialnih demokratov Velenje

Pravičnost! Za Slovenijo v vrhu sveta

Program SD: Slovenija v vrhu sveta (pdf 255.9 KB)

Uvodna opomba

Socialni demokrati smo s programom Slovenija v vrhu sveta leta 2006 postavili jasen cilj, definirali naš odnos do zgodovine, tranzicije, neoliberalnih trendov v svetu ter jasno postavili vrednote našega političnega gibanja.

V reviziji programa smo ohranili ključne orientacije in sestavine, ki predstavljajo najširši okvir našega delovanja. Program smo obogatili s kritičnim pogledom na procese, ki so Slovenijo ošibili in jo spravili v položaj, ko je ogrožen njen samobiten razvoj.

Najpomembnejši del sprememb je osredotočen na pogled naprej, kjer revizija programa aktualizira dosedanja vrednostna izhodišča v nekatere ključne družbene in razvojne dileme Slovenije danes in jutri.

Slovenija v vrhu sveta

Ustvarili smo samostojno državo Republiko Slovenijo. Zgradili smo temelje stabilnega gospodarstva, pravne države in demokratične ureditve. Utrdili smo posameznikovo svobodo, utemeljeno na človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, zasebni in javni lastnini. Slovenijo smo pripeljali v Evropsko unijo in Severnoatlantsko zavezništvo. Uvrstila se je v elitni klub držav OECD. V dvajsetih letih smo v marsičem presegli načrtovane cilje. Tranzicija je končana, začenja se novo obdobje. Socialni demokrati si zastavljamo vprašanje, kaj storiti do leta 2030.

Imamo samozavesten pogled v prihodnost. Ideale in vrednote Socialne demokracije želimo uveljaviti kot najpomembnejša vodila odgovornega družbenega delovanja, da bo stranka sposobna v partnerskem odnosu s političnimi zavezniki, civilno družbo in javnostjo ter na temelju doslednega spoštovanja socialnega dialoga v Sloveniji udejanjiti rešitve, ki bodo Slovenijo popeljale naprej.

Pravična družba zato v naši viziji ni oddaljen, nikoli uresničen ideal. Pravična družba je za nas orodje za ustvarjanje boljše, bolj inovativne, demokratične in gospodarsko prodornejše družbe.

Socialni demokrati smo prepričani, da se mora Slovenija po blaginji, gospodarski prodornosti in inovativnosti, po kakovosti življenja, stopnji varnosti in socialne usode ljudi uvrstiti med najrazvitejše družbe sveta. V naši viziji je Slovenija v vrhu sveta.

Socialna demokracija ima zgodovino. In ima prihodnost.

Socialni demokrati imamo na Slovenskem dolgo tradicijo, na katero smo ponosni.

Socialni demokrati smo sodelovali pri vzpostavljanju slovenske državnosti in bili na čelu demokratičnih reform.

Socialni demokrati smo zgodovinsko utemeljeni na delavskem gibanju in njegovem boju za večje socialne in politične pravice ter na gibanju za enakopravnost žensk.

Socialni demokrati smo zapisani tradiciji antifašizma.

Gibanje socialnih demokratov se je na Slovenskem začelo ob koncu 19. stoletja. Uprlo se je dvema najmočnejšima gospodarjema na Slovenskem: liberalnemu kapitalu in katoliški cerkvi. Postavilo se je na stran velike večine zatiranih, ki so bili izkoriščani kot razredi in kot narod – slovenski narod. Socialna demokracija je osvobodilno tradicijo navezala na Primoža Trubarja in protestantizem, ki sta Slovencem prinesla prvo seme političnega pluralizma in posameznikove svobode, navezavo na Evropo in najmodernejše tokove v svetu, vključno z zametki slovenskega šolstva, spodbujanjem narodne zavesti in enakopravnosti v družbi. Z rojstvom slovenskega knjižnega jezika in prvo slovensko knjigo, s čimer je Trubar omogočil razmah slovenske kulture, je postavil temelj za nacionalno državo. Navezala se je tudi na kmečke upore in uporniški duh, ki je slovensko ljudstvo pripeljal do naroda in do svoje neodvisne države. Slovenski narod je socialnodemokratske ideje razvijal tudi z besedo pesnikov in pisateljev. France Prešeren, največji slovenski pesnik, je jasno poudaril potrebo po sobivanju narodov v sodobnem svetu. Največji slovenski pisatelj Ivan Cankar še danes velja tudi za eno najmočnejših figur socialnodemokratskega gibanja na Slovenskem. Prav Cankar je jasno umestil težnje socialne demokracije, ko je zapisal, da si bo slovenski narod pisal sodbo sam. Zofka Kveder je ubesedila boj za žensko enakopravnost. Srečko Kosovel je kot Primorski Slovenec in simbol uporniškega mladega naprednega duha pomembno prispeval k utrjevanju socialnodemokratske alternative. Socialna demokracija je imela zasluge za dvigovanje politične zavesti na Slovenskem in za dvig kakovosti življenja večine prebivalstva. Socialna demokracija na Slovenskem je s svojimi – k dobrobiti človeka in človeštva usmerjenimi – ideali predstavljala civilizacijski preskok od ljudomrznega kapitalizma in mračnjaškega kapitalizma k razviti, svetovljanski, napredni in pravičnejši
družbi.

Socialni demokrati uvrščamo v svojo tradicijo sleherno gibanje, ki je gradilo temelje slovenske državnosti. Internacionalizem socialne demokracije je mogoč le, kadar se nacija kot polnopravni in samozavedni subjekt vključuje v sobivanje z drugimi narodi, državami in kulturami. Zato je za socialno demokracijo ključen proces narodnega prebujenja, ki je na slovenskih tleh še posebej zaživel ob pomladi narodov sredi 19. stoletja, ko se je rodila politična zahteva po Zedinjeni Sloveniji in razvoju neodvisnosti slovenskega naroda. Proces narodne emancipacije je bil v veliki meri zaokrožen po koncu prve svetovne vojne, ko smo Slovenci v velikem delu narodnostnega ozemlja prvič zaživeli v državi, katere priznan konstitutivni del smo bili tudi kot narod. Socialni demokrati svojo identiteto črpamo tudi v tem pomembnem delu narodnega osvobajanja z zgodovinsko vlogo generala, pesnika in človekoljuba Rudolfa Maistra.

V prvi Jugoslaviji ni bilo pogojev za polnokrvno strankarsko življenje, zato tudi socialna demokracija ni dobro zaživela. Mnoge stranke ter tu in tam tudi sindikati so bili prepovedani, zato so delovali ilegalno. Zelo ostri konflikti med narodi, razredi in deli države, zatiranje politične svobode in človekovih pravic, vladavina diktature in onemogočanje delovanja parlamentarnega sistema so ustvarili nemogoče razmere za delovanje delavskega gibanja. Je pa ravno z zatonom socialnodemokratskega gibanja dobilo prostor na Slovenskem gibanje krščanskih socialistov, ki so znali potegniti ločnico med klerikalizmom in iskreno vero, med pravičnostjo in zatiranjem, med fašizmom in demokracijo, med okupatorjem in narodnoosvobodilnim bojem. Zato Socialni demokrati gibanje krščanskih socialistov s ponosom štejemo kot našo skupno tradicijo. Narodnoosvobodilno gibanje slovenskega naroda doživi v boju proti fašistični in nacistični okupaciji svoj vrh. Osvobodilna fronta z osvobodilno akcijo in aktivacijo slovenskih množic preoblikuje slovenski narodni značaj. Tu je prav izpostaviti vlogo Borisa Kidriča kot gonilne sile OF. V prvi vrsti je to gibanje boj za osvoboditev izpod tujega okupatorja, za povrnitev velikega dela slovenskega ozemlja v meje enotne države, hkrati pa boj za izboljšanje položaja kmetov, mladih, žensk in delavcev ter za pravičnejšo socialno državo. NOB je pomembna tudi po tem, da je prvič v slovenski zgodovini osvobodila ženske, jim dala volilno pravico in enakost pred zakonom. Narodnoosvobodilno gibanje je bilo zmagovito tudi zato, ker je uspelo postaviti program pravičnejše delitve družbenih dobrin v povojni Sloveniji. S sodelovanjem v protifašistični koaliciji smo Slovenci sodelovali pri graditvi povojne svetovne ureditve, ki je vzpostavila socialno državo. Slovenija je v tem boju oblikovala vse atribute svoje državnosti, od parlamenta in vlade do šolstva, denarništva, kulture in zdravstva, do lastne vojske, ki je vrnila v meje enotne države velik del slovenskega narodnega ozemlja. Ta vojska, ki je med vsemi najbolj izpostavila lik komandanta Franca Rozmana Staneta, pa po koncu vojne žal ni ohranila svoje samostojnosti.

Vodilno vlogo v narodnoosvobodilnem boju in po osvoboditvi je prevzela Komunistična partija in za njo Zveza komunistov, ki je z radikalnim antifašizmom, agrarno reformo, nacionalizacijo, federalno ureditvijo Jugoslavije in z uvajanjem samoupravljanja v podjetjih, s politiko neuvrščenosti ter sodelovanjem z evropskimi komunisti in skandinavskimi socialnimi demokrati uspela ohranjati vladajoč položaj do konca osemdesetih let. Zmerno socialnodemokratsko gibanje znotraj tega gibanja ni samo preživelo, ampak v posameznih obdobjih tudi izkazovalo večji vpliv ob pomembnih reformah, kot so povečanje samostojnosti republik, uvajanje tržnega gospodarstva, uvajanje pluralizma interesov, krepitev sodelovanja pri upravljanju delavcev in državljanov, policentrični razvoj, uvajanje sodobnih tehnologij, širitev prostora svobode, razvoj ekonomskih in socialnih človekovih pravic in krepitev civilne družbe zlasti v osemdesetih letih.

Slovenija je v tem obdobju nadoknadila zamudo pri napredku, predvsem zamudo pri prehodu iz agrarne v industrijsko družbo. Zgradili smo samoupravni socializem in s tem omogočili delovnemu ljudstvu neposredno demokracijo. Ujeli smo korak z razvitim svetom, in to nam je zagotovilo odlična izhodišča pred tranzicijo v devetdesetih letih. Pomanjkanje samostojnosti pa je naša temeljna ovira po prehodu tranzicije v tržno gospodarstvo, ki od ljudi terja odgovornost za lastno usodo. Povojna ureditev je v okviru antifašistične koalicije in njenih dogovorov onemogočala življenje drugih političnih usmeritev, tudi socialnodemokratske. V svetlejših obdobjih, ko je v mednarodni skupnosti popustila tudi zaostritev med obema blokoma, je bila Zveza komunistov znotraj sebe bolj pluralna, zato je bilo več prostora tudi za socialnodemokratske zamisli, vendar so se le-te lahko bolj razmahnile šele med sestopom Zveze komunistov z oblasti, ko so zgradile vrednotne in politične temelje za preoblikovanje v socialno demokracijo.

Samoupravni socializem je sprožil procese, ki so vodili v utrjevanje korporativne narave slovenske družbe in politike. Namesto širitve prostora svobode in individualne pobude je vzpostavil zaščito monopolov na vseh ravneh družbe in politike. Koncept enakosti, na katerem je počivala podpora, je pripeljal v negibljivo, nemotivirano družbo stabilnosti za vsako ceno. Namesto obljubljene širitve prostora svobode se je na Slovenskem čedalje bolj šopiril neprebojni konservativizem. Socialni demokrati smo bili zato na čelu političnih in družbenih sprememb, ki so vpeljale sindikalni in strankarski pluralizem ter samostojno državo Slovenijo kot okvir, v katerem si Slovenci in Slovenke kot večinski narod skupaj z vsemi državljankami in državljani sami krojimo svojo usodo. Socialnodemokratska misel in akcija v Zvezi komunistov sta zaslužni, da je Slovenija stopila na pot razdruževanja Socialistične federativne republike Jugoslavije z oblikovanimi pravnimi podlagami za demokratični politični sistem in za oblikovanje samostojne države. Slovenija je bila hkrati ne le politično enotna, temveč tudi opremljena s svojo policijo in teritorialno obrambo. Socialnodemokratska ideja mirnega prehoda je pripeljala Slovenijo v pluralno demokratično politično ureditev in v družino samostojnih, neodvisnih držav sveta, združenih v Organizaciji združenih narodov.

Globalizacija in tranzicija potrebujeta uzdo, ki se imenuje skupno dobro.

Svetovna kriza je produkt nenadzorovane globalizacije in odsotnosti regulacije nad kapitalom in trgi. Kljub temu je neoliberalizem kot vzrok globokih neravnotežij v svetu s krizo dobil nov zamah in opravičilo za nadaljnji pohod nad javni interes.

Nadaljevanje in spodbujanje procesa individualizacije vodi v razjedanje tkiva temeljev pravične družbe (povezanosti in solidarnosti), krepi strah za preživetje ljudi in z oblikovanjem psihoze nemoči predstavlja osnovo za krepitev ekstremističnih in ekskluzivističnih ideologij, ki ponujajo poenostavljene odgovore na kompleksna
vprašanja.

V svetu se je razkorak med bogatimi in revnimi še povečal. To narekuje potrebo po novi akciji naprednih sil v svetu.

Gospodarska in socialna neravnotežja imajo korenine v okoljskih problemih. Kljub priložnostim, ki jih obeta pametno okoljsko prestrukturiranje, globalne zavzetosti za trajnostni razvoj v svetu ni.

Neoliberalizem in neokonservativizem sta se utrdila kot prevladujoča miselna in praktična sistema v svetu. Gre za zgodovinsko uspešno politično koalicijo med konservativizmom in liberalizmom, ki usmerja ključne procese sodobnega sveta. V tem okviru je globalizacija proces ublagovljenja razširila na dežele tretjega sveta, vzhoda in na nova področja oposamljenih predmetov. Pohod spreminjanja vsega zamisljivega v predmet kupo-prodaje je napredoval z revolucionarno hitrostjo. Tradicionalne kolektivne identitete so se razrahljale, mnoge tradicionalne skupnosti so se preoblikovale, številne, vezane na industrijsko proizvodnjo in kmetijstvo, pa so povsem izginile. Proces individualizacije se je še okrepil. Oslabil je posameznikovo moč, človek je postal bolj ranljiv, nemočen in prestrašen.

Neoliberalizem med tako nastale posameznike vriva trg kot edini kriterij razmerja in hkrati edini mehanizem, prek katerega je dovoljeno vzpostavljati vezi med ljudmi. To ljudomrzno filozofijo odklanjamo. Na tej osnovi ne more delovati partnerstvo med spoloma, generacijami in ljudmi sploh na vseh ravneh, na tej osnovi ne more delovati družina kot osnovna celica družbe.

Ublagovljenje in individualizacijo ocenjujemo kot pozitiven proces. Vendar moramo storiti vse, kar je v naši moči, da ta dva procesa ne bosta vodila v posameznikovo osamitev in mu ne zmanjševala njegove življenjske moči in sposobnosti preživetja. Zato je treba temu primerno naravnati šolski proces in druge pomembne družbene procese. Izolirani posameznik zahteva kot politično nadgradnjo avtoritarna razmerja, avtokratično državo, močno instanco v vsakodnevnem življenju, hkrati pa predvsem varnost in zaščito avtoritarne države in velikega vodje. Neoliberalni procesi uničujejo demokracijo, ker uničujejo nastavke za krepitev posameznika kot kompetentnega sooblikovalca javnega življenja. V teh procesih vidimo veliko nevarnost in zato jih je nujno preusmeriti. Sprožiti je treba procese, znotraj katerih se bo posameznik okrepil kot visoko sposobna moralna, intelektualna, duhovno razvita osebnost s politično zavestjo in orientacijo v življenju ter z občutkom za sočloveka in za skupnost. Goli boj za preživetje ne rojeva potrebne ustvarjalnosti za postmaterialne družbe. Individualizirani posamezniki v stalnem strahu za svoj obstoj so zgolj ubogljivi izvrševalci ukazov, ki jim jih nalagajo vsakokratni oblastniki. Posamezniki, ki bijejo boj za preživetje sebe in svojih otrok, ne želijo sprememb: v strahu hočejo zgolj ohraniti svoj status. Ne želijo sodelovati v priložnostih globaliziranega sveta ter se upirajo vsakršnim spremembam lastne identitete. Zaradi strahu pred izgubo položaja so njihovi ustvarjalni potenciali ohromljeni. Da bi posameznik v postmaterialnih družbah globaliziranega sveta lahko postal ustvarjalen, ne potrebuje države kot nujnega zla, temveč kot navdihujočo državo, ki mu bo zagotavljala razmere za vsestransko ustvarjalnost. Posamezniki, podjetja, družbene skupine potrebujemo navdihujoče okolje, v katerem bo samoumevno, da so temeljne materialne dobrine bivanja in pozitivno družbeno vzdušje, ki veljajo za razvite družbe 21. stoletja, zagotovljeni. Samo takšno okolje lahko dejavno spodbuja nove priložnosti za pridobitev temeljnih dobrin, kot so izobrazba, zaposlitev, dohodek, bogastvo in sreča. Samo takšno okolje lahko navdihuje napredne stvaritve postmaterialnih družb.

Neoliberalna strategija politične stranke in mehanizme javnega delovanja in povezovanja ljudi postopno razgrajuje, jemlje veljavo združevanju in kolektivnemu nastopanju. Proces razgradnje je upravičen le do tiste mere, ko se predelujejo in odstranjujejo mišljenjski vzorci in oblike delovanja pretekle dobe. Po pravilu pa gre v zadnjih treh desetletjih neoliberalna praksa z roko v roki s konservativizmom, ki hoče predmoderne institucije, kot so katoliška cerkev, vojska, patriarhalna družina, vse vrste hierarhičnih stanov in dohodki iz rente, ponovno vzpostaviti kot naravne prostore varnosti. Z neoliberalno strategijo razbito družbo poskušajo krpati na srednjeveški način. Namesto da bi na temelju sproščenih elementov v procesu oposamljanja najrazličnejših sestavin narave, družbe, kulture in identitet gradili infrastrukturo za utrjevanje posameznikove svobode, neokonservativne strategije na novo oposamljene elemente nezaščitene vklepajo v še močnejše okove, kot so v njih bili pred tem. Tako se vzpostavljajo močne napetosti, ki se rešujejo s protesti, kriminalom, uživanjem vseh vrst drog, s terorizmom in državnim nasiljem. Povsem jasno je, da je svetovna kriza svet dokončno vrgla s tečajev. Odsotnost družbene regulacije, ki bi lahko kapitalu in trgom postavljala razumne omejitve in njihova gibanja korigirala v dobro javnega interesa, ljudi, skupnosti in okolja, je povzročila finančno krizo, ki se je do danes prevalila v krizo realnega gospodarstva. Kljub začetnemu optimizmu, da je krizna izkušnja dovolj globoka za odločen zasuk k drugačni, trajnostni in bolj socialni ureditvi mednarodnega finančnega in gospodarskega sistema, je po dolgih letih krize jasno, da je neoliberalna doktrina uspela krivdo za nastanek krize prevaliti na državo in regulacijo. Zapoved državam je jasna: krčenje socialne države, privatizacija in javnofinančna strogost. Zgledi ameriškega New Deala v globalnem kontekstu izgubljajo prepričljivost.

Neoliberalna strategija tako vztraja tudi pri počesnem nevmešavanju države in javne sfere v zasebno kopičenje bogastva, v območje zasebnega določanja javnih vzorcev bolezni in zdravja ter dojemanja telesa, narave, miru, svobode in enakosti. Iz javne sfere, v okviru katere se je pred tem postavljalo temeljne okvire življenja, se določanje temeljnih konceptov seli na trg. V bitki med posameznimi centri kapitala tako zmaguje koncept varnosti, ki ga vsili najmočnejša multinacionalka, koncept zdravja, ki ga vsili najmočnejši blok farmacevtske industrije, koncept športnega načina življenja, ki ga vsili najmočnejši proizvajalec športnih rekvizitov. Tipi nadzorov takih procesov, kot sta jih razvili država in javnost v industrijski dobi, niso alternativa. Podpiramo etično, na človeka naravnano držo vseh proizvajalcev življenjskih predstav in se zavzemamo za vzpostavljanje mehanizmov, ki bodo zagotovili sprotno preverjanje procesov v interakciji z vsemi zainteresiranimi in vsemi vrstami strokovnjakov o posamezni zadevi.

Neoliberalna globalizacija nadaljuje koncentracijo (predvsem finančnega) kapitala, zato razgrajuje vse omejitve, ki jih pred ta proces postavlja nacionalna in še posebej socialna država. Naloga nacionalne in socialne države je skrb, da državljani vstopajo v razmerja z drugimi dejavniki na svetovnem trgu po načelu pravičnosti in da vzpostavi mehanizme, ki bodo zagotavljali investiranje dobička tudi v kakovost življenja državljank in državljanov Slovenije.

Zato je dolžnost in poslanstvo socialnih demokratov, da odpiramo razprave o vprašanjih, ki so na videz umaknjena na trg in prepuščena tekmovanju, propagandi, lovu na duše in porabnike. Ta vprašanja zadevajo ključne točke našega bivanja, kot so etična drža, moralne vrednote človeštva in vsakega posameznika, vprašanja življenja in smrti, telesa, zdravja, varnosti, miru ter kulturnih identitet.

Neokonservativna strategija je razvila vrsto novih metod in medijev za utrjevanje strahu in negotovosti kot najboljša podlaga za utrjevanje preživelih vrednot, ki utrjujejo mrtvo družbo, krepijo razkol med bogatimi in revnimi, med tistimi v sredini družbe in onimi na obrobju. Sistem upravljanja čustev je do potankosti izdelan in služi utrjevanju individualizacije in hkrati vzdrževanju kolektivno zaščitene posameznikove nemoči.

Individualizacija, ki je na začetku moderne predstavljala proces posameznikovega osvobajanja, se je v sedemdesetih in zlasti osemdesetih sprevrgla v proces osame in rastoče nemoči. Socialni demokrati te koalicije ne podpiramo, ker smo prepričani, da vodi v družbo teme in stopnjevanja zla.

Neoliberalni in neokonservativni gospodarski modeli za svoj obstoj potrebujejo razlike v potencialih, iz katerih črpajo moč in kratkoročne koristi. Zato je logična njihova težnja po ustvarjanju večjih razlik med ljudmi, državami in kontinenti. Socialni demokrati take razvojne logike ne moremo sprejeti, saj zaradi prekomernega izčrpavanja okolja, ljudi in zanemarjanja zunanjih stvari kratkoročno namenoma spregleda posameznikovo vlogo v družbi in dolgoročno ogroža obstoj človeštva. Prepričani smo, da je gospodarski razvoj povezan predvsem z ljudmi in njihovo aktivno participacijo pri ustvarjanju blaginje. Uspešna gospodarstva so po našem tista, ki so sposobna vključiti čim več ljudi v svoje procese in pri tem zaposliti vse ali vsaj čim več njihovih ustvarjalnih potencialov. Motor gospodarskega razvoja je sinergija umskih, ustvarjalnih in delovnih sposobnosti posameznikov, katerih uspešnost nikakor ne more biti posledica zmanjševanja varnosti, pa naj gre za njihovo fizično ali socialno varnost.

Prvi pogoj za uspešen gospodarski razvoj je čim večja transparentnost poslovanja posameznih gospodarskih in javnih subjektov, kar zmanjšuje možnosti spekulacij in tveganja socialne varnosti ljudi, ki nastajajo zaradi sebičnih interesov posameznikov.

Neoliberalna in neokonservativna tržna gospodarstva se trudijo uravnavati količino znanja v družbi in ga prilagajati svojim potrebam. Predstavniki in lastniki kapitala si prizadevajo, da novoustvarjeno znanje ustreza zgolj njihovim potrebam, saj v nasprotnem kršijo lastno paradigmo o racionalnosti. To lahko dosegajo s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki je vgrajena v upravljanje z znanjem in je v njihovi lasti. Znanje, ki presega njihove potrebe, zanje dejansko predstavlja oviro oz. anomalijo na trgu, kar posledično širšemu krogu ljudi preprečuje, da bi užival v tej razsežnosti blaginje.

Neokonservativni koaliciji je uspelo, da je centre znanja osamila in od ljudi odtujila. Centri znanja nimajo povezave z realnimi problemi in so zato vse bolj prepuščeni samim sebi. Zato za svoje delovanje ne čutijo nobene odgovornosti, zavezani so zgolj znanstveni etiki. Hkrati se ustvarja vtis, kot da je znanje vsepovsod dostopno, čeprav je na vsakem koraku jasno, da se do njega težko pride. Znanje je zakodirano v institucije, zlasti univerze in raziskovalne organizacije. Sprivatizirano znanje se lahko zato širi samo z množico zasebnih univerz. Znanje tako izgublja status javnega dobra in postaja predvsem naslov, ki ga univerze podeljujejo po končanem šolanju. Osiromašenje izobrazbe in omike se tako reproducira, čeprav se izobrazbena struktura dviguje. Sprivatizirano znanje je dostopno le za velike denarje, s čimer šolanje stopi v službo reprodukcije razkola na peščico bogatih in množico revnih. Ohraniti je treba javno šolstvo, hkrati pa zgraditi prepričanje, da je investicija v šolanje, izobraževanje, usposabljanje najboljša investicija za prihodnost mladih. Univerzitetni študij se mora bolj odpreti svetovnemu prepihu, tako da bodo slovenske univerze načrtneje odpirale vrata najboljšim študentom iz sveta, okrepiti moramo šolanje naših najboljših študentov na najboljših svetovnih šolah.

Brez ustrezne etične, socialne in politične orientacije se izobraženci spremenijo v slednike tehnoloških izdelkov peščice multinacionalk, ki so v svojem delovanju povsem opustile etična merila in temeljne človeške vrednote. Tržni zakoni silijo posameznika zgolj v iskanje individualne potešitve. Šolanje ne more in ne sme biti samo azil za umik iz trga dela, iz življenjskih razmerij moči, temveč posameznikov vseživljenjski način rasti na strokovni, človeški in duhovni ravni. Vzgoja je temeljna sestavina šolanja, ki posamezniku in skupinam vzpostavi potrebne orientacijske točke za delovanje v družbi in politiki, za oblikovanje in prepoznavanje ciljev, ki izraščajo iz bistva človeštva, narave in posameznika. V tej razsežnosti je sfera politike pomembna, saj si v njej posamezniki izšolajo svojo orientacijo za skupno dobro in dobro človeštva.

Ker sta se struktura posameznika in povezav, tehnologija socializacije in oposamljanja spremenili, je treba vpeljati nove strategije za skupno akcijo, uveljavljanje dobra, skupnih predstav in interesov. Trg ni zadosten regulator, ker je življenje ljudi in pogoje zanj razdrobil, nima pa strategije za vzpostavljanje dobre skupnosti. Sodobna tehnologija posamezniku omogoča, da se lahko vse bolj osredinja na svoje poslanstvo, razvija individualno strategijo, obenem pa ga sili v osamo. Naloga javnega prostora je prav v tem, da posameznika usposablja, da bo do največje mere izkoristil sodobne tehnologije, hkrati pa nadgradil te dobrine s službo človeštvu in splošno sprejetim vrednotam. Doslej sta privatizacija in posesivni individualizem predstavljala oazo svobode in zasebnosti, saj je bilo treba življenje ljudi zgodovinsko iztrgati konservativnim korporativnim ustanovam. V razmerah popolne individualizacije pa je posesivni individualizem ovira razvoju posameznika in skupnosti. Ob odtujevanju ljudi drug od drugega se je sodobno človeštvo odtujilo tudi od svojega naravnega okolja. Sodobni kapitalizem ravna z naravnimi viri skrajno razsipno, ob tem pa pretirana proizvodnja terja pretirano porabo za maksimiranje profita. Zato se utemeljeno prebuja skrb, da bosta z nadaljevanjem takega ravnanja čistost in zdravje okolja, v katerem bo živel človek, postala povsem odvisna od posameznikove ekonomske moči in bo okolje postalo plačljiva dobrina, s tem pa prenehalo biti dediščina človeštva ter obča človeška dobrina.

Opogumlja nas dejstvo, da se vse več ljudi zaveda potrebe po samozadostnosti in vzdržni organizaciji naših življenj. Socialni demokrati želimo Slovenijo razvijati kot inovativno gospodarstvo z manj emisijami, ki bo zadostilo potrebam po trajnostnem kmetijstvu, ribištvu, varnosti ter kakovosti hrane in trajnostni uporabi virov za industrijske in energetske namene. Pri tem hočemo zaščititi biotsko raznovrstnost in okrepiti varstvo okolja. To ponujamo kot razvojno smer za prehod Slovenije v napredno ekonomijo, ki je odgovorna do prihodnjih generacij.

Neoliberalna globalizacija grozi kulturni identiteti maloštevilčnih narodov. Monopolna kulturna, zlasti anglo-ameriška produkcija, deluje kot talilni lonec nacionalnih kultur, izginja kulturna raznolikost, izginja jezikovna identiteta maloštevilčnih narodov, nonšalantno podrejanje ekonomski učinkovitosti in pragmatičnosti vodi v kulturno in komunikacijsko servilnost in informacijsko odvisnost od svetovnih tehnoloških in kapitalskih monopolov.

Vendar obstajajo tudi vse možnosti, da na enak način, kot smo pred pol tisočletja znali izrabiti globalno tehnologijo tiska v prid utrditve narodne identitete, izrabimo tudi svetovni splet za svojo uveljavitev, ne pa da v njem pesimistično vidimo le grožnjo za svoj obstoj. Borili se bomo za slovensko narodno prihodnost.

Počistimo za nazaj, da stopimo naprej.

Socialni demokrati smo bili na čelu prizadevanj za parlamentarno demokracijo in tržno gospodarstvo, za mirno, sporazumno in mednarodno podprto razdružitev bivše Jugoslavije in oblikovanje samostojne in neodvisne, demokratične države Slovenije, ki se je intenzivno začela že v osemdesetih letih in se končala z vstopom Slovenije v
Evropsko unijo in NATO.

Slovenijo vidimo kot državo številnih potencialov, izjemne lege in dobro zavarovanih obnovljivih virov. S pravilno razvojno usmeritvijo lahko Slovenija ponovno postane uspešna družba z visoko stopnjo kakovosti življenja njenih ljudi.

Tranzicija je uveljavila prevelike socialne razlike in neenakosti, ki vodijo družbeni razvoj v napačno smer. Kriza ta razmerja še poglablja, neoliberalna doktrina pa Sloveniji grozi, da se bo iz družbe majhnih socialnih razlik nadalje in pospešeno razslojevala ter s tem zmanjševala izhodiščne možnosti za kakovostno ter polno življenje. Slovenija je ranljiva, ker smo pred zaključkom tranzicije naredili usodne napake.

Politična kratkovidnost in sebičnost sta zmagali nad skrbjo za trajnostne možnosti Slovenije, da z znanjem, primerjalnimi prednostmi in pametnim razvojem zagotovi svojim ljudem enake možnosti za blaginjo celotne skupnosti.

Socialna demokracija verjame, da je tranzicija končana. Da je končan čas, v katerem je bilo vse dovoljeno, nič kaznovano. Zato moramo tranzicijo ovrednotiti v njenih dosežkih in stranpoteh, ki so odločilno oblikovali sedanjo šibkost Slovenije. Slovenijo po koncu tranzicije zaznamuje dolgotrajna odsotnost skupne vizije družbenega razvoja. Ker ni enotnih ciljev, tudi ni dolgoročnega operativnega programa in ni konsistentnih in usklajenih področnih razvojnih politik. Zato ni mogoče oblikovati osnovnega soglasja o poti za naprej, zaradi česar je sprejemanje odločitev in oblikovanje politik podvrženo stihijskemu pristopu in kratkoročnim potrebam, ne pa trajnostni skrbi za dolgoročno blaginjo in možnosti ljudi.

Slovenija je v krizo vstopila nepripravljena zaradi spleta razvojno zmedenih, nepovezanih, ekspanzionističnih in procikličnih ukrepov vlade v času 2004-2008, ki je porušila javnofinančno stabilnost, omogočila nevzdržno zadolževanje bank in gospodarstva, kasneje pa niso bili pravočasno sprejeti ukrepi za sanacijo bank in razdolžitev, temveč je sledilo veliko dodatno zadolževanje za javno porabo in blokada prvega dela gospodarskih reform. Hkrati je izrazito polarizirala družbo ter kadrovsko osiromašila državno administracijo in javni sektor. V prvih letih krize tudi vlada v obdobju 2008-2011, v kateri je bila SD vodilna stranka, sicer z dobrimi nameni, a z notranjo neusklajenostjo ni zmogla učinkovitega družbenega odgovora na takrat še obvladljiv problem bančnega krča, ki je s prezadolženostjo gospodarstva danes splošno pripoznan kot ključni razvojni problem Slovenije. Ne glede na to pa je ta vlada z novim razvojnim konceptom za prestrukturiranje in modernizacijo gospodarstva, okrepitvijo javnega sektorja in učinkovitejšo, ciljno usmerjenostjo socialne pomoči države naredila pomemben premik k okrevanju, ki je v letih 2010 in 2011 dal spodbudne rezultate pri rasti bruto domačega proizvoda in stabilizaciji neugodnih gospodarskih nihanj.

Dediščina te prve vlade, v kateri smo imeli Socialni demokrati prvič v samostojni Sloveniji vodilno vlogo, je za Socialne demokrate in za državo posebej pomembna. Uspešno je ublažila socialne posledice krize, podprla izvozno gospodarstvo in s tem Slovenijo uvrstila med najboljše države po plačilni bilanci in presežkom izvoza nad uvozom, okrepila je razvojna vlaganja v najbolj perspektivnih panogah za prihodnost, delno pa z garancijskimi shemami tudi stabilizirala likvidnost gospodarstva. Brez političnega soglasja pa socialnodemokratskim silam v tej vladi ni uspelo zagotoviti kapitalske okrepitve bančnega sistema, še posebej sistemskih bank, ki je bil že pred krizo drugi najmanj kapitaliziran v Evropi.

Socialna demokracija se je v tem obdobju dokončno oblikovala kot reformna politična sila, ki je ne zanima družbena stagnacija, ampak ustvarjanje vsestranskih pogojev za družbeni napredek in opolnomočenje ljudi. Nenazadnje je ta vlada padla prav zaradi njenih reformnih zavzemanj po padcu vladnih reform na trojnem referendumu, posledice politične kratkovidnosti in sebičnosti posameznih političnih sil pa je Slovenija v polni meri občutila šele v letih vlade 2012-2013 in po njenem padcu z resno omajano mednarodno in gospodarsko kredibilnostjo
države.

Globoko družbeno nezaupanje je zaznamovano z razvojno brezciljnostjo države in njeno nekaznovano plenjenje. Vsi ti travmatični družbeni procesi so demotivirali prebivalstvo, ki je v veliki meri zbegano, prestrašeno in resignirano. To je posebej občutno pri mladi generaciji, ki v ključnih letih za razvoj svojih lastnih možnosti tava v brezciljni družbi, ki ne verjame več sama vase. Posledica je kriza vrednot, umikanje v privatno sfero, emigracija vrhunskih kadrov in šibko zaupanje v družbene in državne institucije.

Tranzicija je najbolj prizadela ljudi, ki živijo samo od svojega dela in znanja.

Gre za ljudi, ki so izgubili zaposlitev in perspektivo, neizobražene delavke in delavce in nekatere skupine, ki so jih spremembe sistema najbolj prizadele. Danes to krizo posebej občutijo mladi in izobraženi. Slovenija je v nekaj letih iz podobe obljubljene države postala prostor, iz katerega se ljudje, željni priložnosti in uspeha, izseljujejo. Mnogi ljudje vseh generacij so potisnjeni v prekerno delo brez pravic, nezaposlenost in samozaposlenost. Vse pogostejše so postale strogo nadzorovane in izkoriščevalske delovne razmere, v katerih lastniki pod krinko konkurenčnosti zasledujejo zgolj povečevanje profita.

Slovenija je z našimi prizadevanji postala samostojna mednarodno priznana država. Uvedba strankarske demokracije in privatizacija sta bili nujna procesa za uskladitev Slovenije s sodobnimi gospodarskimi in političnimi tokovi v svetu. Na drugi strani je tranzicija ustvarila močan partitokratski mehanizem, ki se mu podrejeni družbeni podsistemi, v katerih stranke nimajo kaj iskati. Nezadovoljna javnost zato upravičeno išče nove mehanizme, kot sta neposredna demokracija in skupnostno samoorganiziranje ljudi, da se nadomesti izrojen strankarski sistem. Socialni demokrati nove iniciative za poglobljeno družbeno participacijo pozdravljamo in jih želimo sorazvijati, pri tem pa odločno zahtevamo (samo)očiščenje političnega razreda in strank. Parlamentarna demokracija zahteva stranke kot nujen element pri političnem organiziranju ljudi. Stranke pa morajo biti odprte, transparentne in reprezentativne, da lahko odsevajo interese volilnega telesa in te interese prevajajo v politične odločitve. V političnem prestrukturiranju slovenske družbe prepoznavamo motiv, da se sami kot politična stranka spreminjamo na bolje, in hkrati kot upravičeno grožnjo, da se iz političnega prostora odstrani tiste, ki ne prispevajo k zdravemu napredku družbe, svoj politični fokus pa usmerile v pridobivanje zasebnih koristi in ne uresničevanje javnega, skupnega dobra.

Slovenija je šla v tranzicijo z bistveno prednostjo pred državami vzhodnega socialističnega bloka. Vrsto let je namreč razvijala elemente tržnega gospodarstva, zagotavljala svoboden pretok blaga, ljudi in idej, razvijala sestavine političnega pluralizma in civilne družbe. To prednost je v procesu tranzicije izgubila, v sami krizi pa je zaradi politične razklanosti, odsotnosti jasnega nacionalnega koncepta razvojno pričela zaostajati za nekdanjimi zasledovalkami.

Prepad med bogatimi in revnimi se poglablja, lastnina se je nakopičila v rokah peščice bogatašev, ki niso prišli do nje z delom in znanjem, temveč z izkoriščanjem pozicij moči in včasih (tudi hote) luknjičave zakonodaje, ki je v okviru zakona, tudi v nasprotju s poštenjem in moralo, taka ravnanja omogočala. Privatizacija se ni izpeljala v skladu s pričakovanji in interesi večine, da bi bila lastnina pravično razporejena med večino ljudi. Lastninska struktura je nepregledna in zato ni podrejena korektivom državnih politik. Privatizacija tudi ni bila ustrezno zakonsko urejena, da bi preprečila številne zlorabe pri njeni izvedbi, še posebej s strani vodstev pooblaščenih investicijskih družb in menedžmenta v številnih gospodarskih družbah, ki so se privatizirale brez zadostnega nadzora države. V obdobju 2004-2008 so vodstva številnih družb z najemanjem tajkunskih posojil za odkupe lastniških deležev praktično uničila vrsto sicer perspektivnih gospodarskih družb.

Socialni demokrati v procesu družbenega plenjenja nismo sodelovali. Nismo bili del organizirane kraje, ki je ugodne primerjalne prednosti in dobra startna izhodišča za oblikovanje družbe enakih možnosti, tekmovalne navzven in povezane navznoter, zapravili zaradi lastnih koristi in zadovoljevanja potreb elit na škodo in na račun vseh drugih članic in članov naše družbe. Socialni demokrati bomo zato predlagali sprejem ustavnega zakona o nezastaranju določenih kaznivih dejanj s področja gospodarstva, povezanih s privatizacijo.

Če so bili del tega procesa ljudje, ki z nami delijo strankarsko izkaznico, je naloga pravne države, da jih postavi pred odgovornost. Ko in če smo s temi pojavi soočeni, znamo reagirati z notranjim očiščevanjem in sami urediti in počistiti svoje vrste. Odškodninska in kazenska odgovornost za storjena ravnanja pa ne more biti naloga politične stranke. Politična stranka ima odgovornost, da s spoštovanjem neodvisne narave sodstva in organov pregona na sistemski ravni ustvarja pogoje za pravičnost. Da bo zlo kaznovano, malomarnost grajana, dobro nagrajeno, družba pa zaradi tega pravična.

Tranzicija je proces prehoda nekdanje družbene lastnine v zasebno lastnino, prehod do jasnega titularja nacionalne akumulacije. V Sloveniji je ta proces potekal skozi tri velike procese lastninjenja: lastninjenje podjetij, lastninjenje stanovanj in denacionalizacija.

Proces lastninske transformacije je bil tako obsežen, da je nujno ustvaril tudi mnogo krivic. Začetni proces množične privatizacije je po eni strani izboljšal dostopnost do lastnega stanovanja večini ljudi, pri tem pa razbil dotlej zgleden sistem izgradnje novih stanovanj. Zaradi enega najvišjih deležev lastniških stanovanj v Evropi trg najemnih stanovanj vse do danes ni zaživel in predstavlja resno motnjo pri reševanju stanovanjskega problema nove generacije, mobilnosti ljudi in možnosti, da se mladim zagotovi dostopen način za ureditev doma in pogojev za ustvarjanje družine. K temu je v pomembnem merilu prispevala neustrezna državna stanovanjska politika državne izgradnje in prodaje stanovanj na trgu, namesto pospeševanja gradnje najemnih stanovanj za mlade in druge ranljive skupine prebivalstva.

Denacionalizacija je v ambiciji, da se restavrirajo lastninska razmerja pred socialistično revolucijo, vrnila veliko večino premoženja fevdalnega izvora lastnikom, predvsem Cerkvi. To še posebej velja za obsežna gozdna posestva, ki predstavljajo tudi izjemen razvojni potencial države. Mnogi primeri kažejo, da je denacionalizacija sicer popravila krivice nekdanjim razlastninjenim lastnikom, po drugi strani pa povzročila tudi nove krivice in predvsem velike razvojne zaostanke. Z vrnitvijo premoženja se namreč v mnogih primerih ni vzpostavila tudi odgovornost, ki jo ustava določa kot nujno sestavino lastninske pravice: to je funkcija lastnine v njeni socialni in ekološki dimenziji. Socialna demokracija zato izbran model denacionalizacije označuje kot eno od prvih velikih napak tranzicije.

Model lastninjenja podjetij je bil zamišljen kot delitev nekdanjega družbenega premoženja med državljane. To je Sloveniji omogočalo prehod v ekonomsko demokracijo in sistem državljanskega delničarstva. Žal je proces certifikatnega lastninjenja spremljal tudi proces koncentracije, kjer se je v novih pidovskih skladih nakopičilo poceni odkupljeno premoženje državljanov. To je v nadaljevanju vodilo v proces tajkunizacije, navzkrižnega lastništva med velikimi nacionalnimi korporacijami in na koncu, ob začetku svetovne finančne krize, zloma tega modela privatizacije, ki je v veliki meri prispeval k nastanku bančne krize v Sloveniji.

V obdobju tranzicije se je še posebej poslabšal položaj žensk v javnem življenju. Neoliberalna strategija je tudi na Slovenskem proizvedla velik demokratični primanjkljaj, ki se kaže v zmanjševanju interesa za politično delovanje, bistveno poslabšanem položaju žensk v javnem življenju, pa tudi v zavračanju enakopravne participacije družbenih manjših v procesih družbenega dogovarjanja. Politična moč je začela prevladovati nad močjo argumentov.

Ceno bodo večinoma plačale generacije, ki šele prihajajo.

Denacionalizacija je bila izpeljana po napačnih kriterijih in je privedla do novih velikih krivic. Lastnino je v številnih primerih pripeljala v roke tistih, ki niso bili usposobljeni ravnati z njo po načelu dobrega gospodarja. Brez potrebe je obremenila nove generacije. Bila je zavestno politično plačilo Demosa rimskokatoliški cerkvi na Slovenskem in tujini za volilno podporo v letu 1990. Posledice tega pa bodo ob združevanju konservativizma s prevlado argumentov moči in denarja močno odsevale v še večjem vmešavanju rimskokatoliške cerkve v politiko, šolstvo, medije in vsiljevanju njenih vedenjskih vzorcev v javno sfero z namenom, da bi jo obvladala in si jo prilastila.

Privatizacija je bila preveč radikalna, saj je demokratično izvoljenim organom odvzela možnost za bistveno vplivanje na družbene in politične tokove. Zlasti neupravičena je bila privatizacija v tistih delih gospodarstva, ki so javnemu sektorju dobavljali dodatna sredstva za financiranje delovanja in s tem nižali davke.

Med tranzicijo sta javna funkcija in javno dobro izgubila ceno. Po prevzemu gospodarstva cilja privatni kapital še na prevzem javnih služb, da bi se lahko oplajal tudi v dejavnostih, ki opravljajo naloge v javnem interesu, zato bi morale ostati del javnega sektorja ali pa bi jih lahko uresničeval neprofitni nevladni sektor pod njegovim strogim nadzorom.

Pričakovanja ljudi o demokratičnem, a učinkovitem parlamentarnem političnem sistemu se niso izpolnila. Civilna družba je z razvojem strank izgubila svojo neodvisnost in vlogo. Pravna država se prilagaja razumevanju zmagovalcev na volitvah. Stranke delujejo vse bolj odtujeno in z mislimi na volilni izid, ne na interese ljudi. Lokalna samouprava je nastajala stihijsko in je v mnogih okoljih nesposobna dosegati cilje pri razvoju lokalnega okolja in višjo kakovost življenja ljudi. Razdrobljenost lokalne samouprave pogosto zmanjšuje možnosti za izkoristek razvojnih danosti, hkrati pa zahteva drag in nepregleden politično-upravni aparat.

Slovenija je v procesu približevanja evropskim integracijam prevzela obsežen acquis communautaire, pri tem pa velik del svojih obveznosti iz evropske zakonodaje nadgradila v obsežen, zapleten in nepregleden pravni sistem. Dodatno je k relativno dobremu zakonodajnemu okviru razvila sistem neučinkovitih institucij, ki nimajo zadostnih kapacitet in pravilnih organizacijskih pristopov, da bi bile sposobne kontrolirati pravilnost izvrševanja zakonodaje na vseh ravneh družbenih podsistemov. Država je postala zapleten birokratski kolos, ki nujno potrebuje odločen premik k transparentnosti, logičnosti in poenostavljanju. Če želimo, da Slovenija spet začne delovati, potrebujemo jasnejši, enostavnejši pravni sistem.

Javnost je izgubila svoj demokratični in pluralni naboj. V javnem interesu so lastniška in vsebinska pluralnost medijev, njihova profesionalnost, etičnost in avtonomnost. Za ohranjanje žive javnosti mora država voditi aktivno politiko odprtega dialoga o ključnih razvojnih vprašanjih, s čimer se bo lahko razvijala civilna družba.

Zasebna lastnina za takšno razpravo ni in nikoli ne bo zainteresirana. Nevladne organizacije je država instrumentalizirala, zato so si le-te le s težavo izborile prostor avtonomije. Vstaje so rodile novo civilno družbo, ki je manj institucionalizirana, a zato tudi bolj kritična in radikalna.

Evropi ni uspelo uresničiti ambicije po najkonkurenčnejšem na znanju temelječem gospodarstvu na svetu. Tudi njej ni uspelo v času krize odgovoriti na pričakovanja ljudi. Nasprotno: napačen model reševanja težav držav, zaostren tudi na evropskem nivoju, je prispeval k poglabljanju krize in vse večjim razlikam med severom in jugom.

Evropska unija ni zmogla zaščititi evropskega socialnega modela kot vzorca za soočenje s krizo. Namesto tega je napačno povzela pristope iz držav, od koder je kriza pravzaprav prišla. To jo je naredilo šibko, notranje slabše povezano in še bolj odtujeno od državljanov.

Evropa ni največja, ne najbolj inovativna, nikoli ne bo sposobna konkurirati v ceneni proizvodnji potrošniških dobrin. A kot politični projekt je velikanska in brez primere v človeški zgodovini. Zgrajena je na vzajemnosti, solidarnosti in sodelovanju njenih držav. Ta politični projekt je ohranil in širil mir na nemirni stari celini. Evropa je predstavljala magnet, vizijo tekmovalne in solidarne družbe, ki je z evropsko perspektivo združil po drugi svetovni vojni razklano Evropo.

Socialna demokracija zato verjame vanjo. Evropa se mora vrniti k politiki vodenja z zgledom in navznoter in navzven s svojimi dejanji promovirati stabilnost, sodelovanje in vzajemnost med narodi. Pri tem se mora od političnega gesla kot Evrope državljanov premakniti k udejanjanju te vizije, da opolnomoči svoje ljudi in jim odpre možnosti za polno življenje.

Socialna demokracija mora Evropo povrniti k rasti, zaposlovanju in trajnostnemu razvoju. Evropski socialni model mora biti dopolnjen z zahtevo po trajnostnem razvoju, ki bo vir konkurenčnosti. Pojem konkurenčnosti je treba razumeti širše: kot sposobnost, da na ekonomsko vzdržen način družbe zagotavljajo blaginjo svojih državljanov in pri tem uresničujejo visoko odgovornost do okolja in prihodnjih generacij.

V Evropi, pametni, povezani, socialni in tekmovalni, vidimo rešitve za položaj in perspektivo Slovenije. S preobratom k rasti in zaposlovanju usmerjeni ekonomski politiki v Evropi in solidarnostjo med evropskimi državami pri dostopanju do virov vidimo način, da se kriza v
Evropi preseže.

Socialna demokracija so njene vrednote.

Vrhovna vrednota socialne demokracije je posameznikovo življenje.

Vse druge vrednote so pomembne samo toliko, kolikor krepijo njegovo življenjsko moč in srečo.

Socialni demokrati želimo ljudi spodbuditi k samozavesti in jih opogumiti, da s sprejemanjem in vključevanjem teh vrednot zaživijo polno življenje.

Socialni demokrati razumemo svoje vrednote kot temelj, na katerem gradimo družbo, utemeljeno na človekovem dostojanstvu. To je tudi okvir, znotraj katerega se ljudje oblikujejo in pripravljajo na enakopravno sodelovanje z drugimi, da se dosega ravnovesje v posamezniku, družini in družbi.

S poudarjanjem socialnodemokratskih vrednot postavljamo na prvo mesto skrb za vsakodnevno življenje in počutje vsakega posameznika ne glede na njegov družbeni položaj.

Socialnodemokratske vrednote definirajo naš odnos do človekove enkratnosti in hkrati njegovo medsebojno delovanje s skupnostjo. Te vrednote so: svoboda, strpnost, solidarnost, varnost, enakost, pravičnost, partnerstvo, tekmovalnost, sožitje z naravo in mir.

Svoboda

je dejansko uresničevanje posameznikovih potreb, občutij in interesov v vsakokratnih razmerjih. Pri tem izhajamo iz prepričanja, da je posameznikova svoboda pogoj za svobodo vseh, in hkrati, da je posameznikova svoboda vedno konkretna. Posameznica ali posameznik je zato vedno svoboden toliko, kolikor je vpet v realizacijo svobode drugih, in hkrati toliko, kolikor svobode in kakršno svobodo je sposoben živeti iz lastne moči. Svoboda se ne konča, temveč začne tam, kjer se začne svoboda drugega. Svobodo v polnem smislu razumemo kot posameznikovo samouresničevanje skupaj z drugimi. Za življenje takšne svobode pa se je treba usposobiti predvsem v dejavnem političnem procesu.

Prepričani smo, da je svoboda nedeljiva, kar pomeni, da je posameznikova svoboda možna samo, če ne obstaja v državi, v Evropski uniji in na svetu noben posameznik, ki ni svoboden. Boj za svobodo vseh ljudi na Zemlji je eden temeljnih ciljev Socialnih demokratov.

Svoboda je tesno povezana in uravnotežena z odgovornostjo in obveznostmi do drugih. Priznavanje in življenje človekovih pravic sta nujna sestavina svobodnega sveta. V svetu političnih in družbenih razlik in neenakosti je uresničevanje posameznikove svobode vezano na hkratno uresničevanje zlasti enakosti in solidarnosti, pa tudi drugih vrednot Socialnih demokratov. Avtonomija je sestavni del koncepta svobode. Svoboda omogoča kulturno raznolikost, ki za svojo polno prisotnost zahteva razvite vedenjske vzorce strpnosti.

Strpnost

je neposredno povezana s človekovo svobodo in njegovim bivanjem v skupnosti. Socialni demokrati uveljavljamo koncept sprejemanja in spoštovanja drugačnosti, ki ne le dopušča, temveč krepi pozitivne razlike v človekovem značaju, kulturi, nacionalnosti, spolnih in drugih opredelitvah. Strpnost razumemo kot sprejemanje in spoštovanje človekove edinstvenosti, hkrati pa kot primarno načelo, na katerem sta utemeljena solidarnost in partnerstvo. Strpnost je predvsem odgovornost tistih, ki razpolagajo z večjo družbeno in politično močjo. Socialni demokrati se zavzemamo za spoštovanje razlik in sprejemanje posebnosti vsakogar od nas, kar mora postati sestavni del učenja o drugih in razumevanja drugih za njihovo dejansko sprejemanje in ne le pasivno dopuščanje.

Solidarnost

je utemeljena s potrebo po življenju v skupnosti. Družba lahko uspešno, uravnoteženo in trajnostno deluje samo na načelu solidarnosti. Medsebojna podpora ljudi in skupin je nujna za sobivanje. Socialni demokrati pa razvijamo tudi višjo stopnjo solidarnosti, ki jo predstavlja zavestna odpoved delu lastnih dobrin v korist drugih. Tu nas najprej vodi ideja pomoči za samopomoč. S solidarnostjo se uresničuje in krepi srčno razmerje med ljudmi in s tem spodjeda ljudomrznost in hladnost tržne družbe. Solidarnost kot medsebojna podpora velja vsem posameznicam, posameznikom in skupinam, ki uresničujejo naše druge temeljne vrednote, nesolidarnost pa vsem posameznicam, posameznikom in skupinam, ki nastopajo proti demokratičnemu soglasju v družbi in v svetu. Svoboden posameznik je solidaren posameznik, svobodna skupnost je solidarna skupnost. Solidarnost je tako med drugim tudi v službi doseganja večje enakosti v družbi. Socialna varnost je temelj in najpomembnejši učinek solidarne družbe. Samo varen posameznik lahko razvije svojo ustvarjalnost in živi svobodno. Socialno varnost razumemo kot aktivno pomoč javnega sistema pri zagotavljanju kakovostnih in človeka dostojnih življenjskih razmer. Na svetovni ravni se v tem okviru še posebej zavzemamo za aktivnejšo vlogo Slovenije pri zagovarjanju učinkovitejšega posredovanja znanja, tehnologije in drugih oblik pomoči nerazvitim državam.

Varnost

Socialni demokrati krepimo individualno varnost kot temelj varnosti skupnosti. Zagotavljanje varnosti ne more biti povečevanje posameznikove osame, pač pa krepitev sposobnosti skupnosti, da odvrne nevarnost od ogroženega življenja in dobrin...

Celotno vsebino si preberi: Slovenija v vrhu sveta (pdf 255.9 KB)

Medvode, 6. julij 2013 (9. kongres SD)

<

sd_m Včlani se

OO SD Velenje
Prešernova 1, Velenje
(v stavbi sodišča Velenje)
03/ 5871 413
03/ 5871 406

2017Oktober
NedPonTorSreČetPetSob
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031